Oreh, za senco in mir

Lansko leto so orehi v Beli krajini na veliko rastiščih zelo dobro obrodili. Tudi naša dva oreha semenjaka, (orehov semenjak je oreh, ki je zrasel iz plodu oreha v tleh, rodi šele čez 15 do 20 let), zato smo plodove večkrat pobirali in nato posušili na toplem jesenskem soncu pred hišo. Da pišem o njih, sem se odločila tudi zaradi dveh gozdnih živali, veverice in šoje, ki so preko letošnje zime nekajkrat prišle kljuvat vreče z orehi, ki jih še nismo strli. Te dve živali sta gotovo zelo dobri raznašalki orehovih plodov. Tako sta najbrž pred 25 leti zrasla tudi naša dva oreha, ki smo ju nato posadili na stalno mesto.

Orehova drevesa spadajo med največja v sadnem vrtu. V starosti merijo krošnje v premeru 8 do 12 m, korenine pa segajo še dalj. Botanično spada oreh v družino orehovk, ki ima 4 rodove. Najbolj razširjen je rod Juglans, v katerega spada navadni ali perzijski oreh (Juglans regia), ki izvira iz Irana in Iraka. Sprva se je razširil v Grčijo, Rimljani so ga prenesli v Italijo, od tod pa se je razširil po vsej Evropi. Pri nas je v srednjem veku rasel v samostanskih vrtovih, potem je prešel na graščine in nato na domačije. Orehe so stoletja razmnoževali iz semen in jih niso cepili.

Njegov sorodnik je črni oreh (Juglans nigra), ki pa izvira iz Severne Amerike. Spoznala sem ga pred mnogimi leti, ko sem študirala v Ljubljani, pri predmetu Domača flora, med botaničnim vodenjem prof. Toneta Wrabra, ko nam je pokazal to drevo in njegov plod v parku ob Križankah.

Večinoma pa v Sloveniji in drugod po Evropi ter Aziji raste le navadni oreh. Raste tako ob morju kakor v notranjosti pa vse do nadmorske višine 1000 metrov. Najbolj razširjen je v severovzhodni Sloveniji. Najdemo ga v vaseh in mestih pa tudi izven naselij, v zapuščenih vaseh in v svetlih gozdovih. Ker pa daje oreh poleg plodu tudi dragocen les, je bilo med obema svetovnima vojnama mnogo orehov posekanih.

Navadni oreh zraste do 35 metrov visoko. Ima mogočno deblo in razvejeno košato krošnjo. Orehovi listi so sestavljeni iz petih do devetih lističev. Ti so naprej rdečkasti, nato postopoma pozelenijo. Zgodaj spomladi z vej prejšnjega leta visijo moški cvetovi, v obliki dolgih mačic, na novih vejah pa so majhni ženski cvetovi, vidni kot mali klaski. Plod ima mehki, zeleni ovoj, ki se po zorenju spremeni v rjavo, trdo lupino. Znotraj se nahaja suho, nagubano seme iz dveh delov, orehovo jedrce.

Cepljene sorte orehov rodijo že po drugem letu ali nekaj letih in tudi kot orehi semenjaki nimajo večjih zahtev do podnebja in tal. Najbolj uspevajo v humoznih, zmerno vlažnih tleh na sončnem mestu. Če pa med cvetenjem aprila ali maja nastopi pozna slana, oreh pozebe in pridelka tisto leto ni, čeprav si drevo opomore. Takšno leto obrodijo orehi le na določenih legah.

Najbrž se sprašujete kakšen pa bo tokrat moj nasvet. Starodavni, a v resnici zelo kompleksen; ima hortikulturni, vrtnarski in etnobotanični pridih ali pa vse tri hkrati.

Naš predniki so verjeli, da pred hišo posajena sveta drevesa, predvsem hrast in oreh, varujejo pred ognjem in strelo. Tako se orehu po ljudskem verovanju daje nadnaravna in obrambna moč.

Zaradi bogate listne mase so poleti pod orehovimi drevesi čudovita senčna mesta, zato si pod njimi, v prijetni senci, lahko uredite poletno počivališče.

In še: pod orehovimi drevesi ne uspevajo druge rastline, tako da s pleveli in košnjo ne boste imeli veliko težav oz. dela. Korenine orehovih dreves izločajo posebno snov juglacin, ki zavira rast drugih rastlin. (Orehovo listje zato posebej kompostiramo in počakamo, da v celoti razpade.)

Zaradi ostrega vonja listov so jih v preteklosti sadili na kmečkih dvoriščih in v bližini gnoja, da so odvračala muhe in mušice, ki so bile pogoste zaradi živine. Danes bi to imenovali »naravni repelent« (beri snov, ki odvrača) in če je to kar drevo v našem vrtu, mar ni to čudovito? Nobenih nakupov novotarij za odvračanje nezaželenih insektov ne boste potrebovali.

Kar nekaj razlogov torej, da orehovo drevo posadite tudi v vaš naravni vrt.