ZGODBE ISPOD VESELICE (7): David Trdič

KLINCI NIMAJO POJMA, sedmi del

Na posnetku, ki sem ga prinesel s sabo na policijsko postajo, ko sem se predal zaradi naklepnega umora sem bil jaz... in klinci.

Pili smo na veselici tisto noč. Mare je sedel za volan svojega golfa in šli smo na metliško koupo. Veliko preveč se je takrat govorilo o pofukanih beguncih. Šli smo na koupo vsak dan takrat in čakali ali bomo katerega videli. Moril nas je pogled na žico ob reki. Hoteli smo narediti nekaj nevarnega.

»vbijem ga stari,« je bil jezen Pero. Bili smo preveč pijani. Morali bi iti domov.

Nikoli nismo videli nobenega begunca vse do tiste noči, ko sem prinesel s sabo fotrov nož.

»čuješ to?« je previdno rekel Miha.

»TAM JE!« je zakričal Mare in stekli smo proti grmovju. Bila je čista tema zato sem vklopil fleš. Ko ga je Pero zagledal je iz daleč v njega vrgel v kamen. Zadel ga je v hrbet, kar ga je upočasnilo nato pa smo ga končno imeli pod nogami. Brcali smo ga vsi. Pograbil sem telefon in začel snemati za snepčet. Nismo ga vbili. Samo močno pretepli nato pa se hitro pobrali od tam.

Posneteka ni videl nihče razen klincev.

»Ej.. čak malo.. kaj nismo bli štiri?,« je bil zmeden Mare, ko je že vžgal avto. Niso opazili, da sem se obrnil in šel nazaj do pofukanega begunca. Vzel sem ven telefon, začel snemati, zatem pa pograbil nož in ga večkrat zabodel. Nosil sem rokavice in tako so na nožu ostali fotrovi odtisi. Zatem sem jih snel in pograbil drugi nož. Tistemu beguncu sem naredil to kar sem želel storiti fotru odkar je prvič zamahnil z roko po mojem licu.

Ko je bilo toliko krvi, da mi je šlo ob pogledu na truplo na bruhanje sem stekel proti avtu.

»Kje si biu?«

»Ne zdej pizda, vozi!« sem zarenčal in bil tiho. V tišini smo šli domov.

Klinci me nikoli niso vprašali kaj sem storil tisto noč.

Konec sedmega dela.