O tem in onem (24)

Kronični bolnik(i) z nešteto diagnozami

Naslov današnjega kramljanja in pametovanja z moje strani bi lahko uporabili za marsikatero zadevo. Za posameznike, institucije, politike, šolstvo, za zdravstvo,….itd. Pa vendar se zadnje mesece definiciji kroničnega (akutnega) bolnika z nešteto diagnozami še najbolj približa tisti, ki ne bi smel biti bolan – sistem JAVNEGA ZDRAVSTVA!

Diagnostika kroničnih obolenj javnega zdravstva je obširen seznam, ki ga ni ne konca ne kraja. O tem se v zadnjem obdobju piše, govori in razpravlja na vsakem koraku. Zdravstvo kot sistem (ki to očitno ni) boleha za slabo organiziranostjo, korupcijo, birokracijo, dvoživkarstvom, nehumanostjo, neproduktivnostjo, pomanjkanjem kadra,…pa še najmanj dvakrat toliko »diagnoz« bi se jim jih lahko pripisalo. Ustreznih zdravil za ta obsežen seznam bolezni očitno ne najde nihče, pa čeprav so VSE politične stranke zadnjih nekaj desetletij na predvolilnih shodih v ospredje rinile ravno reforme zdravstva in ponujale rešitve na dlani. Vsi ministri (brez izjeme) pa so slej kot prej ugotovili, da je zadeva kompleksnejša kot se zdi - ne nujno zaradi dejanskih vzrokov, ampak to je že druga zgodba).

In, če ni zdravil za bolni sistem javnega zdravstva, potem zagotovo nastajajo posledične posledice (stranski učinki), ki se jim kdorkoli izmed nas težko izogne. Slej kot prej vsi potrebujemo zdravstveno pomoč in, ko se naš problem ne more rešiti v primarni oskrbi, torej, ko potrebujemo specialista, naletimo na prvo posledico takšnega stanja. Čakalne dobe! Ko iščemo ortopede, gastroenterologe, otorinolaringologe,… po vseh možnih institucijah javnega zdravstva v Sloveniji nas pričakajo liste vse daljših čakalnih dob brez ozira na stopnjo nujnosti (redno, hitro, zelo hitro).

Podatek, ki govori dovolj nazorno povzemam s spletne strani SB Novo mesto in sicer za prvi gastroenterološki pregled, na katerega se čaka (objava na dan 11.04.2024) natanko 541 dni. Logično sklepanje nekoga, ki ta pregled nujno potrebuje je, da toliko časa nima oziroma toliko časa njegov organizem nima. Ampak Ministrstvo za za Zdravje je ravno v času pisanja tega bloga še dodatno povečalo čakalne dobe z napotnico ZELO HITRO za cca 14 dni.

Kaj lahko pacient, ko naleti na te nesprejemljive termine, stori?

Alternativa temu je seveda ta, da »skačeš« po celi Sloveniji in iščeš drugje, ampak, ne trudite se: le za kak mesec dni boste prej na vrsti in to ne glede na status nujnosti napotnice. V veliko primerih (vir: čakalnedobe.si) boste celo naleteli na podatek, da razlike med stopnjami nujnosti sploh ni ali pa so te razlike brezpredmetne – par dni razlike. Preverite sami. Ko brskaš še malo intenzivneje pa naletiš na cel kup »vojnih dobičkarjev« takšnih razmer, ki ponujajo storitev v smislu iskanja zdravstvenih storitev brez čakanja. Cel kup zavarovalnic ti po nekem čudežu najde sprejemljiv termin, kar je samo po sebi sporno. Kako to, da njim to uspe, javnemu zdravstvu pa ne?

Kdo tu koga zajebava?

Ob mojem zadnjem obisku urgence v Novem mestu mi je dežurni zdravnik dal zelo »strokovni« nasvet: »Gospod, mi smo urgenca in ne diagnostični center, pojdite k specialistu privat, boste takoj na vrsti.« S tem je med vrsticami povedal, da naj grem v njegovo zasebno ambulanto, saj ravno on dela popoldan in to na več lokacijah. Moje reakcije ne bom opisoval, je bilo pa precej glasno in burno, zdravniku pa je bilo na momente žal, da je bil tistega dne v službi. Od tega jaz sicer nisem imel ničesar, zdravnik pa še manj. Se mi je pa vsaj z nekaj klasičnimi »argumenti« iskreno opravičil ob mojem odhodu.

Torej, pa pojdimo privat. Diagnostični center Bled mi pade prvi na pamet. Po mnenju dežurnega z urgence potrebujem endoskopski ultrazvok. Iščem in najdem. Cena? Gladkih 700 Eur. Čakalna doba,……par mesecev. In jasno – po endoskopskem pregledu bom zelo verjetno usmerjen k dodatnim preiskavam (stroškom). Torej po večletnem vplačevanju v zdravstveno blagajno lahko ugotovim, da sem ta denar vrgel stran, da o plačevanju sicer letos ukinjenega dodatnega zavarovanja sploh ne izgubljam besed.

Takih zgodb je na tisoče in ravno v tem je problem, ker se obsega problema ne zavedajo/mo. Odgovornosti za to stanje ne prevzema nihče in je realno tudi ne more, ker krivca (očitno) ni.

A mi lahko kdo pove kakšne so psiho-somatske posledice na zdravju pacientov vsled teh čakalnih dob?

A kdo to sploh ve?

Ali so sploh dokazljive?

»Kriv je sistem«, kot poslušam mnoge zdravnike ob mojih obiskih belih ustanov. Večni odgovor, ki postaja nekakšna verbalna rutina, odgovor, ki ne rešuje ničesar. Torej, sami ne verjamejo in ne zaupajo sistemu, v katerem delajo. Zato bežijo v tujino. Ali privat, takoj po šihtu v javni ustanovi. Ne malo njih dela kar na nekaj lokacijah izven ustanov javnega zdravstva. Dva dni tu, tri dni tam in zaslužek je zagotovljen.

Kaj je to sistem?

Kdo je ta sistem?

Kako mu je ime in kako se piše?

Izgovarjati se na nekoga brez imena in priimka zna biti sila jalovo početje. Nenazadnje smo krivi mi sami, ki v takem sistemu živimo in ga pasivno sprejemamo takšnega kakršen je. Ne reagiramo. So pa tudi izjeme med osebjem medicinskih ustanov, ki dokazujejo, da ne glede na razmere ostajajo zvesti svojemu poklicu ter predvsem normam, ki jih ta poklic zahteva. Njim vsekakor pohvala in jih dojemam kot žarek upanja v tej zmešnjavi zmešnjav.

Nedavna ocena Vlade RS je bila, da je Slovenija varna država. In to podkrepila z uspešnim delovanjem zoper nezakonitim migracijam, delom obveščevalnih služb, pa borbi proti terorizmu, kibernetski varnosti (?), posodobitvi oborožitve in opreme slovenske vojske, policije,…

To je pač njihov zorni kot gledanja na varnost, moj je nekoliko drugačen. S takšnim kaosom, kot smo mu priča v zdravstvu, smo največji sovražniki sami sebi, ker ne znamo poskrbeti niti za zdravje državljanov. Sistem, ki ga imamo, je v taki obliki kot smo ji priča družbeno škodljiv. Če ne znamo zagotoviti stabilen, učinkovit in človeka dostojen zdravstveni sistem potem nehajmo vsaj trobiti o varni državi. Varna država niso topovi in tanki, varna država so njeni ljudje. Ljudje, ki se počutijo socialno-zdravstveno varne in oskrbljene.

Če niste prepričani v to kar trobim poglejte na NIJZ v zadnji objavljeni zdravstveni statistični letopis Slovenije.

Po branju boste zagotovo vedeli v čem je poanta mojega današnjega modrovanja.

Pa veliko zdravja vsem!