Na vsebino

Apel Belokranjcem

Bela krajina je svojevrstna in edinstvena zakladnica.

Vsako leto rodi tudi kakšnega genija, vrhunskega športnika ali nadobudnega umetnika. Vse prednosti, ki so nam dane (lepote, ki jih vsako pomlad požene narava, belokranjsko izročilo …) pa smo prebivalci te male regije začeli jemati za samo po sebi umevno, izstopajoče mlade pa z veseljem in popotnico pošljemo v tujino. Zakaj? Mogoče zaradi apatičnosti, a ker imamo ne glede na odročnost okoli sebe danih ogromno priložnosti, je čas, da uvidimo naše prednosti, preden izgubimo vse.

Poleg naravnih bogastev, kulturne dediščine in prebivalcev so eni izmed najpomembnejših dragocenosti njeni mladi. S slednjimi Srednja šola Črnomelj na enem mestu združuje nadobudne in sveže upe vseh treh občin. Je edino takšno izobraževalno središče v Beli krajini, ki pa zadnje čase daje odsev neintelektualnega, ampak kvečjemu disfunkcionalno-konfliktnega središča zaradi napačnega soočanja s problemi in nepravilnega pristopa k reševanju le-teh. K temu pa še bolj prispevajo večinoma puhla besedičenja uporabnikov socialnih omrežij, ki očitno ne poznajo Prešernovega “le čevlje sodi naj kopitar” verza. Ker je naša dolžnost, da smo seznanjeni z dogajanjem in problemi v državnih ustanovah (beri SŠ Črnomelj), je prav tako naša pravica, da se do težav opredelimo in izrazimo svoje mnenje. Vseeno pa je boljše, da se v njih brez poznavanja situacije, konkretnih dejstev in dokazov ne poglabljamo, saj tako dodatno 'prilivamo olje na ogenj'.

Šola sama po sebi ni kriva nič, kvečjemu - kot je zgoraj omenjeno - je prava dragocenost naše regije, dejstvo pa je, da je potrebno temeljito prestrukturiranje. V tem primeru bi moral biti poudarek na skupnem iskanju konstruktivnih načinov za reševanje sporov.

Medtem ko mesta in regije z manjšimi danostmi cvetijo in se razvijajo na podlagi sodelujočih krajanov in trdega dela, naša skupnost, v določenih pogledih, le še nazaduje. Velike spremembe bi se lahko zgodile glede našega razvoja oz. v tem primeru nazadovanja, in mi, kot Belokranjci, zadevo le še pospešujemo. Srednja šola Črnomelj, v kateri lahko dijaki izbirajo med gimnazijskim programom, programom strojnega tehnika in oblikovalca kovin, je nedavno izgubila svoj ekonomski oddelek prav zaradi nizkega vpisa dijakov. Že izguba le-tega nam je lahko v svarilo, da je edina belokranjska srednješolska ustanova in z njo predvsem gimnazijski program v resni nevarnosti. Iz tega lahko vidimo, da bi zaprtje že enega srednješolskega programa lahko pomenilo začetek počasnega propada celotne regije.

Za primer lahko vzamemo Srednjo šolo v Metliki, ki je le nekaj let nazaj zaprla svoja vrata. To je posledično povzročilo tudi upad metliškega mladinskega življenja in beg mladih v večja mesta, t.j. v Novo mesto, Ljubljano, kjer so jim dane večje možnosti.

Obstoj SŠ Črnomelj je pomemben tudi iz vidika obstoja celotne Bele krajine, saj bi bili z izgubo izobraževalne ustanove dijaki prikrajšani lepih srednješolskih spominov. Posledično bi izkusili množično izseljevanje mladih, kar pomeni stagnacijo belokranjske regije (statistično gledano povprečna starost prebivalcev Bele krajine že nekaj let narašča nad povprečjem Slovenije). To se bo pokazalo tako v ekonomskem kot v družbenem nazadovanju. Obšolske aktivnosti dijakov, kot so obiskovanje glasbene šole, udeleževanje v različnih folklornih ali športnih društvih, se bodo drastično zmanjšale.

Spomnimo se, zakaj smo se na začetku vpisali v Srednjo šolo Črnomelj. Ena izmed lepših strani šole je med drugim tudi Fazofest, na katerem so novopečeni fazani z manjšim strahom, a hkrati veseljem, izpolnjevali zapovedi in izzive naložene s strani starejših dijakov. Tukaj je tudi Šolski plesni festival, katerega glas je segal vse do Ljubljane, pa projekt Erasmus+, ki dijakom omogoča izmenjave po evropskih prestolnicah, a o katerem se zadnje čase ne sliši veliko, geografski tek, ki nas nauči sposobnosti osnovnega “preživetja” v naravi, pohodi, športna tekmovanja, ki so šolo navdajala s športnim duhom in so dijake medgeneracijsko povezovala ... Poleg rednih šolskih ekskurzij v Nemčijo, na Češko, v Bosno in Hercegovino in Italijo ter vseh ostalih slovenskih destinacij so bili organizirani tudi izvenšolski izleti na Dunaj, v Rim ter Salzburg. Omeniti je treba tudi debatni krožek, ki je dijakom omogočil udeleževanje na debatnih tekmovanjih tako v Sloveniji kot v tujini (npr. enotedenski seminar v Bratislavi), pa vpliv šolskega čebelarskega krožka, pri katerem so dijaki pridelovali vosek in točili svoj med, ki so ga kasneje ob tradicionalnem slovenskem zajtrku postregli celi šoli. Ne le to, na šoli imamo tudi krožek EFT (terapija tehnike tapkanja), s pomočjo katerega lahko dijaki zmanjšajo učinke nakopičenega stresa v telesu. Šolski dramski krožek, ki vsako leto uprizori celovečerno predstavo v zasedbi dijakov je tudi dejavnost, na katero smo dijaki zelo ponosni. Organizirali smo medgeneracijske filmske in disko večere v jedilnici, pri katerih smo se družili in se čutili del skupnosti, nekaj najbolj posebnega pa so prijateljski odnosi s profesorji in spoznanje, da je razredničarka res lahko naša druga mama. Njihove spodbude ter prizadevanja, da nisi le številka v sistemu nas vedno ženejo k doseganju boljših rezultatov. Omeniti je treba tudi razvedrilo za uspešno šolsko delovanje dijakov - doza kave v gostilni Gušt in nasmehi natakaric, ki nam vedno polepšajo odmore.

Ob zgoraj omenjenih dejavnostih in korektnih odnosih je jasno, da je bila šola le nekaj let nazaj še v razcvetu.

Čeprav je kritičnost družbe in izpostavljanje problemov pomembno, smo kasneje začeli le-te postavljati v prvo vrsto in cvet šole počasi zanemarjati.

Na koncu dneva je pomembno, da srednja šola obstane, da se intelektualni razvoj in s tem razvoj mladih obdrži v regiji. Tega pa zagotovo ne bomo dosegli z obtoževanjem teh ali onih. V tem trenutku ni časa za kazanja s prstom in iskanja krivca, krivi smo vsi. Vsi, ki smo del Bele krajine, ki pred grožnjo stojimo s prekrižanimi rokami.

Zdi se žalostno, da dobrih strani šole ne vzamemo v zakup in se ne zavedamo, koliko bi pripomogle k razvoju dijakov. Redko katera srednja šola je v tolikšni meri naklonjena mladim. Borba ni potrebna le zaradi same šole, temveč zaradi mladih, zaradi prihodnosti te male regije in že več kot sedemdeset letne zapuščine SŠ Črnomelj. Spoznanje, da bi lahko naši otroci hodili v isto šolo in da bi jih poučevali enaki profesorji, da bi se lahko poistovetili s srednješolskimi prigodam tako kot se lahko naši starši z nami, je zlata vredno.

Zatorej je v tem trenutku čas, da kljub vsem razdorom in problemom v prvo vrsto postavimo kvalitete srednje šole in prizadevanje za njeno uspešno prihodnost. Da se zavzamemo za Belo krajino ter uvidimo njen pomen. Mogoče skozi skupno sodelovanje ugotovimo, da je navsezadnje pomembneje širiti dobro med ljudmi kot pa biti boje, ki koristijo zgolj osebnim interesom.

In kot je rekel neki modrec: “Vsaka roža v nekem obdobju oveni, a s pravo oskrbo čez čas znova zacveti.”

Avtorja: Maša Kuzma in Aleksander Vuković

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice

Vir: http://klub-kbs.si
Klub belokranjskih študentov

Klub belokranjskih študentov

KBŠ

http://klub-kbs.si
Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj