Iz mojega mehurčka (10)

Sočuten poklic

Zaposlitev, delo ali služba, prepoznamo v današnjem tempu življenja sploh razliko med temi pojmi? Za mnoge so te besede sopomenke, a le peščica ve, da le obstaja razlika med temi na zunaj sinonimi. Včasih smo prisiljeni sprejeti prvo službo, ki je prosta, saj sicer ne bi prišli finančno skozi mesec. Spet drugič pridemo v službo s slabo voljo in oddidemo s še slabšo. Najbolj pa lahko spoznamo, kdo služi in kdo dela - v zdravstvu. Nemalokrat nas sprejme namrščena medicinska sestra, ki nas povabi k še bolj namrščenemu zdravniku. Zvit na svojem stolu obžaluje izbiro svoje poklicne poti že približno dvajset let, odkar je njegova mama pritiskala nanj in ga primerjala z ostalimi. Verjetno smo že deseti pacient danes, ki postavlja neumna vprašanja, ker smo si pol ure pred tem postavili diagnozo s pomočjo Googla.

Ob neprijaznem osebju je še večji izziv obisk zobozdravnika. Sledi boleč poseg v ustni votlini in ta-da, odpor do zobozdravnika je razvit. Sama sem razvila strah pred zobozdravniki zelo pozno, po tem ko sem si zlomila 3 zobe in opravila vsaj trideset obiskov, od brušenja do lepljenja, … ampak šele takrat, ko mi je osebje v ordinaciji reklo, da nima smisla delat prevleke, temveč implantat, ker ne vemo, kako dolgo bi ta zob ostal v ustih, me je postalo vsakega naslednjega obiska presneto strah. No ja, pred tem sem dodobra razvila razočaranje in jezo, ker sem bila pri prvi zobozdravnici res narobe sprejeta. Zanimivo, kako živo se še zdaj spominjam njene ordinacije, živo, ampak negativno.

Na srečo obstajajo tudi zdravstveni delavci, ki delajo z nekim sočutjem. Tukaj zdaj jasno kažem na zobozdravnico, ki jo marsikdo pozna kot osebo, ki opravlja svoje delo s srcem in z lahkoto odpravi prav vsakemu strah do vrtanja po zobeh ter s svojo nežnostjo in strokovnostjo privabi prav vsakega. S črno barvico poudarjene rjave oči si prav močno zapomniš. Svojo ljubezen do zdravih zob rada deli s poučnimi objavami na socialnih omrežjih, tam se lahko veliko naučiš, najbolj pa zares začutiš njeno sočutnost, ki je prav nalezljiva. Prav tako je vedno na voljo za pomoč, četudi povratna informacija ne gre “v njen žep”.

Kot otrok se spomnim, da sem prišla v njeno ambulanto in kljub temu, da sem kdaj slabo umila zobe, mi je nato z razumevanjem pojasnila, kako pomembno je nitkanje. Saj nam je vsem jasno, kaj dosežemo, če otroka okregamo o njegovem stanju v ustih – naslednjič se bo z vsemi štirimi upiral pregledu zobozdravnika. Še zdaj se rada vrnem na pregled k njej, ko pridem iz tujine. Počasi imam občutek, da mi bo to postalo rutina. Pa ne le jaz, tudi moj partner se veseli obiska pri njej!

Iskreno pa zavidam in privoščim otrokom, ki bodo lahko kmalu redno prihajali v njeno prenovljeno ambulanto na novi lokaciji. Če ne zaradi drugega, si zaradi tega želim biti otrok še za vsaj en dan. Da bi ponovno prvič obiskala zobozdravnika. A v tej ordinaciji ni samo zdravnica tista, ki ti da občutek, da si princeza na njenem stolu, tudi njene sodelavke pričarajo z različnimi šalami prijetno ter sproščeno vzdušje.

Po mojem mnenju je najpomembnejši prvi vtis, ne glede na situacijo. Torej tudi prvi obisk zobozdravnika. Če gre tukaj nekaj sila narobe potrebujemo desetletja, da odpravimo ta strah. In potem, ko prerasteš otroškega zdravnika in si primoran poiskati novega, te ta ponovno vrne v tisti strah, ki si ga razvil kot otrok. Zadnjič mi je mama pravila, kako so jo nahrulili v smislu, da si napačno nitka zobe. Brez empatije in razmisleka, da osebe, ki štejejo polovico stotke ali manj oziroma več, niso imele tega privilegija, da bi prihajala patronažna sestra z vijoličnimi tabletkami v šolo in jih učila pravilnega ščetkanja ter nitkanja. Takšna obravnava lahko prizadene prav vsakega. Nočem vedeti, kako bi bilo šele otroku.

Zato je res pomembno, da se ob odločitvi, da bomo delali z živimi bitji, odločimo za delo, ki ga bomo opravljali s srcem. Da bomo ljudje, ki smo se tudi sami kdaj srečali s strahom. Da ne bomo krivi, ker ima nekdo karies, saj že leta ni zbral poguma za obisk zobozdravnika, kljub temu da so bile bolečine neznosne.

Zato hvala najbolj sočutni zobozdravnici, ki vsak dan odpravlja strah in “črvičke” malim in velikim pacientom in s tem skrbi, da se bomo lahko vsi smejali brez bolečin in z odprtimi ustmi.