Metlika je opij za ljudstvo (13)

Ništa sporo samo gas daj, jebeš Holivud i amerićki san taj …

Pred branjem tega bloga je obvezno pozorno prisluhniti skladbi: Coby - Biseri iz blata

˝Vnukinja je stara trinajst let. Že nekaj časa posluša južnjaško glasbo. Srbo-hrvaško govori že tekoče. Problem je, da te besede meša v vsakdanji govor. Uporablja izraze, ki jih nihče ne razume, limka, gaser, sprdnja. Ko pride k nam na obisk, se sliši ‘majkemi, jebote, šta češ’. Nobeden od njenih staršev ni južnjak. Zelo me moti in ne vem, kaj naj naredim˝, piše Pija Kapitanovič v Sobotni prilogi dela pred nekaj tedni v imenu prej kot slej izmišljene babice.

Babičine skrbi zaradi vnukinjenega znanja preveč jezikov, se na prvi pogled mogoče zdijo hecne, v resnici pa gre za zelo razširjeno skrb, ki preči generacijske meje ali meje osebnega okusa za kulturo. ˝To ni fse skup nč, to samo: šminka, avti, dnar; tu se točno vidi, da je mladina apatična i skomercializirana, ne znajo več kaj bi radi˝ odmeva iz šankov nekdanjih punkerskih zbirališč ob melodijah kultnega albuma KUD IDIJOTOV - Mi smo ovdje samo zbog para. Take ugotovitve zagotovo povedo več o tistih, ki ugotavljamo, kot o subkulturi o kateri govorimo. Ali z besedami Jerneja Kaluže: ˝Teza o koncu subkultur [nas] - podobno kot teza o koncu zgodovine - navdaja tudi s sumničavim preizpraševanjem: ali se pravi problem pravzaprav ne skriva v današnji mladini, ki naj ne bi bila zmožna tvorjenja tovrstnih formacij, temveč v specifični pristranskosti ‘bumerskega’ pogleda, ki razvrednoti vse, kar ne ustreza ‘že videnemu’ iz njihove mladosti ter vatlom političnega ali estetskega izraza, kot ga poznajo sami?˝

Izvire bumerskega pogleda, kot ga opiše Kaluža, lahko iščemo na istem mestu kot vzgibe orientalizma, ki ga je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja - torej v času vznika punkerske subkulture - krasno razdelal palestinsko-ameriški raziskovalec družbe Edward Said. Said je v podobi vzhoda, kot ga vidimo na zahodu videl predvsem izraz najglobljih strahov in najbolj prikritih želj zahodnjakov, ki so povsem nepovezane z resničnostjo vzhoda. Po domače, razuzdanost haremov, uživaška in sproščena, ustrežljiva kultura in na drugi strani agresivnost, nehigiena, spletkarjenje in na sploh vsa vzhodna mističnost, kot jo poznamo na zahodu, ne pojasnjuje življenj in misli ljudi vzhodno od nas. Pravzaprav gre za prenašanje idej, ki jih mi ne moremo predelati drugače, kot da jih naslikamo na drugega, najboljše na drugem koncu sveta. Po Saidu je literarna in umetniška upodobitev vzhoda v zahodnih medijih le zahodni pogled v ogledalo, ki ga lahko geografsko lociramo nekje na Balkanu.

Podobno ogledalo, kot lahko razberemo iz povečane pozornosti; ki so jo osrednji slovenski mediji v zadnjih dneh, kot najboljši klikfehtarji, usmerili v subkulturo gaserjev in limk; lahko najdemo tudi v generacijskem prepadu med bumerji in generacijami rojenimi v tem tisočletju. Bumerji tako v apatičnosti in nezainteresiranosti mladine, ki se kaže skozi skomercializirano mladinsko kulturo, pretiranem žurerstvu podprtim z lahko dosegljivimi drogicami, obsedenostjo z materialnimi dobrinami, hitrim življenjem in plehkim razmerjem; bržkone vidijo predvsem svoj odsev. Ta pa je popolnoma drugačen od podobe, ki so si jo o svoji prihodnosti skovali v mladinskih klubih prejšnjega stoletja. Mogoče ni apatična in nezainteresirana mladina. Mogoče so apatični in nezainteresirani ˝odrasli˝, čeprav so jih vzgajale protisistemske subkulture. Ali drugače: je mogoče zameriti materialno in socialno oropani mladini, da si želi obilja denarja in zabave, če pa so to edine vrednote na katere celotna družba stavi vse od začetka tranzicije?

Če se ponovno vrnemo na Kalužo, gremo lahko še korak dlje: ˝Zdi se, da je prav zaradi generacijske vrzeli in zavračanja dialoga s starimi punkerji današnja mladina zelo podobna - morda še v potencirani obliki - klasičnim subkulturam preteklosti.˝ Medtem, ko so subkulture v preteklosti, denimo punk, na glavo obračali takratne dogme bratstva in edinstva, enopartijskega sistema in policijske represije, današnji gaserji in limke napadajo tranzicijske dogme prostega trga, neomajnega nacionalizma, identitetnega liberalizma in policijskega rasizma. Seveda se sledilci naukov Ramba Amadeusa; ki je medtem s šlatanjem novinarke naslikal lahkotnost s katero bumerji sprejemajo spolno nasilje, ki je svojčas pravilno ugotovil, da je turbofolk gorenje naroda; z mojimi ugotovitvami ne bodo strinjali. In v devetdesetih letih bi zagotovo imeli prav. A če je Uroš Čvoro ugotovil, da je bil turbofolk v devetdesetih letih znak vzpona provincializma in ˝soundtrack˝ Miloševićevega nacionalizma, ki so jo poslušali predvsem takratni dizelaši, se je scena dokaj spremenila.

Medtem, ko dizelsko gorivo vse močneje zamenjuje plin, so dizelaše zamenjali gaserji, turbofolk pa trapfolk. Če pri melodiji in estetiki obeh glasbenih žanrov lahko najdemo nešteto vzporednic, je simbolika in vsebina trapfolk komadov precej bolj liberalna. Močno simbolično mesto zasedajo močne ženske, poudarjena je transnacionalna identiteta Balkancev, ki gastarbajtajo po germanskih bauštelah in predvsem beg od posledic krvavih nacionalističnih vojn na Balkanu, ki jih je sprožila prav generacija bumerjev. Seveda tudi v okviru trap-folka obstajajo skupine bolj nakonjene šovinizmu, ksenofobiji in rasizmu, a to še zdaleč ni prevladujoča smer. Če je bil turbofolk soundtrack Miloševićevega nacionalizma, je trap-folk in subkultura gaserjev in limk soundtrack tranczicijskega kapitalizma. Kot opiše Marija Dujmić Vilotijević: ˝je mogoče [trap-folk] in podobne žanre razumeti kot nadgradnjo turbofolka, saj stavi na mešanje lokalnega in globalnega, glasbene tradicije Balkana in svetovno znanih zvokov. Spajanje z zvokom in imaginarijem trap glasbe (pa tudi rapa, reggaetona in dancehalla) nikakor ni arbitrarno, saj temelji na pripoznanju skupne južnjaške (dirty south) in periferne pozicioniranosti, ki preči tako Ameriški jug kot avtostereotip Balkana. Za trap glasbo se zdi, kot da bi bila avtohtono balkanska tudi zato, ker prikazuje univerzalni ameriški sen, bežanje in ujetost, povzpenjanje po družbeni lestvici od nič do nekaj, ki presenetljivo ustreza tranzicijski in mejni izkušnji Balkana, za katero sta enako značilna tako osebno (gastarbajtersko) kot tudi kolektivno bežanje v Evropo in ambivalenten odnos do lastne ujetosti na Balkanu, ki je obenem prostor transgresivnega užitka, domačnosti in avtentičnosti kot tudi pogube, dekadence in zaostalosti.˝

Okusi so različni, a bumerji in tisti, ki se bumerjem po starosti bližamo, moramo počasi sestopiti iz prestola vsevednosti in predati ključe do vrat uporniške in alternativne kulture. Veliko več kot s tem, da mladim pametujemo kaj in kako bi morali, lahko naredimo tako, da prislunemo, kakšne so njihove skrbi in motivacije ter razmislimo v kak svet so morali (zaradi nas) odraščati. Ali pa ostanemo še ena generacija, ki ne želi razumeti svojih naslednikov. Ide gas!

Dodatna literatura:

• • Delo: Slovenci, ki se delajo čefurje (Sobotna priloga, 18. 3. 2023) - spletna objava
  • Objekt meseca (Radio Študent)
  • RANE (1998) Ceo film
  • Južni vetar (Radio Študent)
  • Odprti termin: Kaluža - Trap, trash in teorija (Radio Študent)
  • Kaluža - Trap, trash and theory (Maska)
  • EUROVICIUS - 21st century turbofolk