Velika noč

Velika noč (v Beli krajini Vuzem) je za kristjane po vsem svetu najslovesnejši, najstarejši in največji praznik, ko se spominjamo trpljenja in vstajenja Jezusa Kristusa.

Praznik ima globoke predkrščanske korenine, ko so stara ljudstva praznovala začetek novega leta, novega cikla, pomladi in življenja, pa tudi v judovstvu in njihovi »pashi«, ki je spomin na rešitev Izraelcev iz egiptovske sužnosti.

Datum velike noči je določen po luninem koledarju. Pričetek pomladi je 21. marca, velika noč pa vedno sledi nedelji po prvi pomladni polni luni. Tako je lahko najbolj zgodaj 22. marca in najpozneje 25. aprila.

Praznovanje se že teden pred veliko nočjo prične s cvetno nedeljo.
Na veliki četrtek se v cerkvah s sveto mašo obeleži spomin na zadnjo večerjo, na veliki petek pa se spominjajo Jezusove smrti na križu in je postni dan, ki so ga nekoč preživeli ob kruhu in vodi, danes pa le brez mesa.
Velika sobota kristjane uvaja v praznovanje velike noči. Ta dan se dopoldne običajno barva pirhe, te pa se skupaj z drugimi tradicionalnimi jedmi naloži v košaro in odnese k blagoslovu (»žegnu«) v najbližjo cerkev.

O velikonočnem jerbasu in žegnu je
Fran Saleški Finžgar- (slovenski pisatelj, dramatik, prevajalec in duhovnik) zapisal:

Vse pomito, vse pometeno. Na javorovi mizi je pogrnjen bel prt. Na prtu pisan jerbas. Otroci stoje okrog mize. Mati prinaša.

Najprej velik kolač. Ves rumen je kot pšenično polje. Postavi ga prvega v jerbas.
»To je spomin Kristusove trnove krone. On krono, mi sladko pogačo. Bog, bodi zahvaljen za tvojo sveto krono!«

Nato prinese pet pirhov: »To so petere bridke rane Jezusove. Pet kapelj njegove svete krvi. Sveta kri, bodi počeščena stotavžentkrat!«

Za obod jerbasa zataknemo tri korenine hrena:
»Lejte otroci, to so strašni žeblji, s katerimi so pripeli Zveličarja na križ. Kadar ste hudobni in me žalite, z vsakim grehom, kakor s kladivom udarite vnovič na žebelj, da križate Kristusa!«

In nato zadehti pleče in gnjat. Otroci, ki niso cele tedne okusili mesa, se dvignejo na prste:
»Tudi meso bo blagoslovljeno, kar pomeni jagnjička, samega Jezusa, ki je bil za nas zaklan!«

Jerbas je napolnjen. Mati ga rahlo zagrne s čipkastim prtičem, ki je ob obodu ves poln šopoteljnov. Tako stoji jerbas na mizi! Sama lepota in sama skrivnost ga je. Družina še stoji, ga gleda in molči. Mati- svečenica- je dokončala obred. Njene besede še spokojno plavajo nad jerbasom. Svete so, božje so….

Letos velikonočni prazniki potekajo drugače kot običajno.

V upanju, da zdravje premaga bolezen, da je ljubezen močnejša od sovraštva in da življenje zmaga nad smrtjo, vam želim lepe velikonočne praznike.