Umetnost nam 'govori' stvari, ki jih druga področja človekove ustvarjalnosti ne pokrivajo

Akademski slikar Robert Lozar je nekaj ljubezni do likovne umetnosti zagotovo dobil z geni. Odločujoči dejavnik, da se je odločil svoje življenje posvetiti umetnosti pa so bile očetove slike, ki so visele na stenah in v katere je kot otrok obsesivno zrl. Ker je bil njegov oče ljubiteljski likovnik, zelo dobro poznam negativne in pozitivne plati ljubiteljske kulture, zato tudi sam rad kot mentor svetuje ljubiteljskim ustvarjalkam in ustvarjalcem, saj je, kot pravi, njihova vloga v družbi zelo pomembna.

Poznamo vas kot akademskega slikarja, urednika, profesorja, tokrat pa ste tudi v vlogi selektorja 9. državne tematske razstave ljubiteljske likovne dejavnosti JSKD Polnost praznine. Kaj vas je vzpodbudilo, da ste se v tej vlogi posvetili ljubiteljski kulturi?

Že dalj časa sem občasno mentor in rad svetujem, po svojih močeh, ljubiteljskim ustvarjalkam in ustvarjalcem. To se mi zdi nekaj najbolj normalnega, celo nujnega, ključno je, da se nivo znanja in veščin v polju ljubiteljske kulture zvišuje. Veseli me, ko ljubiteljski ustvarjalci izkazujejo vnemo po novih znanjih. Najprej sem bil eno leto selektor pri JSKD na regionalni ravni, potem pa me je pred nekaj leti Monika Ivančič Fajfar, producentka za likovno dejavnost pri JSKD, povabila za državnega selektorja.

Kako ste kot selektor pristopili k omenjeni temi? Ste med izborom del naleteli na kakšne posebnosti, kaj bi v tem kontekstu morda izpostavili kot vaša osebna opažanja?

Tema, ki smo se ji posvetili pri tokratni razstavi, je zanimiva tudi za profesionalnega ustvarjalca. Praznina in polnost sta večna problema, zavedanje njune prepletenosti pa nekakšen predpogoj likovne ustvarjalnosti. Kot likovniki se pač vedno najprej soočimo s praznim platnom in z vprašanjem, kako ga napolniti. JSKD že leta pripravlja takšne problemsko zasnovane razstave. Tak pristop tudi ljubiteljske ustvarjalce spodbudi, da se odvrnejo od zelo priljubljene, a pogosto škodljive ilustrativnosti, ki žal zaznamuje tudi velik del sodobne umetnosti. Ko razmišljajo o likovnih problemih, šele prav vstopajo v svet likovne kreativnosti. To se mi zdi tudi najbolj zanimivo: ko ljubiteljski ustvarjalec izstopi iz svoje običajne prakse in se poda na neznan teritorij, ko se zave, da je v likovni ustvarjalnosti ključno, da prepoznaš likovne probleme, ki jih moraš zadovoljivo razrešiti. V primeru letošnje razstave sem bil torej najbolj vesel, ko sem prepoznaval takšne poskuse in videl nekaj zelo uspelih rešitev.

Kakšen je po vašem mnenju pomen ljubiteljske kulture v širši družbi? Kako menite, da ta, če sploh, vpliva na profesionalno kulturo v svetu likovne umetnosti?

Ker je bil tudi moj oče ljubiteljski likovnik, zelo dobro poznam negativne in pozitivne plati ljubiteljske kulture. Ljubiteljski likovni ustvarjalci se pogosto zaprejo v mehurček lastnega samozadovoljstva, se vrtijo v krogu in ustvarjalno stagnirajo. Hkrati pa predstavljajo pomemben del celotne kulture, saj številčno prekašajo profesionalne ustvarjalce. Na svoje okolje, v družine in lokalne skupnosti, prenašajo ljubezen do umetnosti, veselje do ustvarjanja, predvsem na podeželju je mnogim ljubiteljska kultura edini stik z umetnostjo. Iz tega širokega bazena potem izhajajo tako številni ljubitelji kot tudi kvalitetni profesionalni ustvarjalci. Torej je njihova vloga zelo pomembna.

Kakšno vlogo igra sicer umetnost na sploh v vašem življenju in kako vpliva na vaš pogled na svet?

Umetnost spremlja našo, človeško vrsto že od njenih začetkov, predstavlja nekakšno oporo našim življenjem, ‘govori’ nam stvari, ki jih druga področja človekove ustvarjalnosti ne pokrivajo. Ne le likovno ustvarjanje, slikarstvo, ampak tudi ostale zvrsti, glasba, literatura, itd. Kar koli počnem, umetnost je vedno nekako, nekje zraven. Na nek način te opolnomoči za soočanje z najbolj temeljnimi osebnimi problemi in vsebinami, hkrati pa ti omogoči, da v tej zmešnjavi sveta zadeve, ki niso bistvene ali so celo odvečne, preprosto postaviš v ‘oklepaj’. In uzreš tiste, ki so ključne.

Kaj je bilo za vas odločujoče, da ste se odločili, da svoje življenje posvetite umetnosti?

Gotovo sem nekaj prinesel s seboj v genih. Drugi dejavnik pa so bile očetove slike, ki so visele na stenah naših stanovanj in moji najzgodnejši spomini so povezani tudi s podobami, v katere sem obsesivno zrl: še danes se spomnim nekaterih detajlov njegovih slik, ki jih ni več. Baje sem takoj, ko sem prvič prijel svinčnik v roke, le-tega prijel pravilno, torej ne kot palico, in potem neumorno risal vse, kar sem opazil okrog sebe. In tako je šlo naprej, vse do študija na ljubljanski akademiji. Sedaj je za mano praktično že 30 let kariere, kar me po svoje preseneča, saj je težko zdržati na tej poti in je poleg talenta in vztrajnosti potrebno tudi mnogo sreče. Očitno sem jo nekaj imel.

Ste tudi docent na oddelku za likovno umetnost na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Kakšno je vaše mnenje o pomenu likovnega izobraževanja in umetnosti v današnjem svetu?

Likovno ustvarjanje sodi med, kot sam temu pravim, primarne kreativne prakse, ki neposredno izhajajo iz izkušnje telesa. Poleg glasbe, plesa, govora (literature) je ključno za odpiranje ‘ventilov’ kreativnosti, ki posameznika vodijo do novih spoznanj tudi na večini drugih področij. Vplivni in pametni ljudje po svetu poudarjajo pomen tovrstne kreativnosti, ki naj bi je bilo bistveno več v šolah, a se pri nas zdi, da se vse to dojema kot ‘ure sproščanja’, kot nujno zlo, ki ga je nujno omejiti. Od osamosvojitve naprej so te predmete v šolskih kurikulih odgovorni potiskali na stran… Prihajajo roboti, umetna inteligenca je že tukaj: če sploh je kaj naša primerjalna prednost, sta to sposobnost sodelovanja in kreativnost. Pametnemu dovolj.

Kakšni so vaši cilji in želje za prihodnost, morebitni aktualni in bodoči projekti?

Čeprav sem sedaj univerzitetni učitelj na PEF Maribor, delam s študenti, pa v prvi vrsti ostajam predan moji prvi strasti, in to je seveda slikarstvo. Mislim, da je to pravzaprav nujno, kajti če čemu nisi strastno predan, tega niti ne moreš predajati naprej, navduševati mladih ljudi. Torej si najprej želim, da mi v bodoče uspe še kakšna dobra slika, dobra razstava, da torej slikarsko napredujem. Ker občasno tudi kaj napišem, si želim tudi kakšnega dobrega teksta. In, nenazadnje, si želim, da se tudi pedagoško razvijam, pridobim nove izkušnje, s katerimi bom lažje prenašal znanje na študente in jim pomagal pri iskanju njihovih lastnih poti.