Stara Metlika (238)

Franc Gornik:

Metličane, kot tudi ostale Belokranjce, so močno zaznamovali odhodi v tujino, predvsem v Južno, še bolj pa Severno Ameriko. Malo je družin, ki niso kakorkoli povezane s to oddaljeno deželo. Družine so bile velike in nekateri so odhajali, da bi bila manj kakšna lačna usta pri hiši, mnogi pa tudi, ki so si že ustvarili družino, da bi nekaj zaslužili in si tako ustvarili boljše pogoje za življenje.

Moji predniki, praded, Jure Gornik st., se je po pogorišču na Božakovem, v 80-ih letih 19. stoletja, preselil v Metliko. Moj stari ate je šel za pastirja v Bušinjo vas, a njegov dvojček Martin pa je ostal z ostalimi člani družine, v Metliki, brez mojega pradeda, ki je že odšel v Ameriko in so služili kruh po nekakšnih štantih. Praded Jure st., seje že v 90-ih letih 19. stoletja vrnil v Metliko in zgradil v Križevski vasi hišo (Križevska vas 35) in bil najbližji sosed rojstne hiše Marjance Kočevar. Tudi sina Jureta ml. je poklical domov, da je obiskoval meščansko šolo in se izučil za čevljarskega mojstra. Oče mu je pomagal tudi pri nakupu hiše na Majerju (Metlika 157C, kasneje Metlika 230). To hišo, takrat staro verjetno že blizu 100 let, je kupil z dolgovi vred leta 1908, od žene pokojnega občinskega uradnika, gospe Marjete (Margarithe) Helc. Vdova z dvema sinovoma ni uspela, s samo bajto in dolgovi, preživljati družine in se je poročila k 83 letnemu sosedu Nemaniču. Ta je kmalu umrl in za njim še bolna žena. Začela se je 1. sv. vojna in mladoletne otroke so preselili k rejniški družini v Železnike.

Stari ate Jure ml. je oženil Nežo Muc iz Primostka s katero sta imela dva sinova: Gustava, roj. 1910 in Francija, roj. 1911. Zaradi slabega ekonomskega položaja (bajta in košček zemlje), se je podal na delo v Severmo Ameriko. zaposlil se je v Bellinghamskih premogovnikih (država Washington) in celo obdobje, po svojih finančnih zmožnostih, pomagal družini. Tako je žena lahko osnovala manjšo kmetijo, zgradila skedenj in hlev ter vzdrževala hišo. Mlajši sin Franci se je 17 leten podal za očetom v Ameriko, nekaj časa živel pri njem, potem pa po svoje, služil vojsko v ZDA in sodeloval v bitki za Pearl Harbur na Pacifiku med 2. sv. vojno. Žena Neža je leta 1937, stara komaj 53 let umrla in prepustila kmetijo mojemu atetu Gustavu. Ker brez gospodinje ni domačije, se je že naslednje leto poročil z Marijo Vraničar iz Slamne vasi. Družino s sedmimi otroci je že od prej poznal, saj je mimo domačije hodil v gozd na Smolanovec. Tudi iz mamine družine sta se, zaradi preveč lačnih ust in zgodnje smrti njene mame (53 let), odpravila v času najhujše krize, dva starejša brata v ZDA in tam poročila in imela vsak po 4 otroke. Ob obisku domovine v 70-ih letih prejšnjega stoletja, mi je rekla Agnes, žena Janeza: Z Janezom (moj stric), sva se že prej poznala in nekoč je prišel k meni in me zaprosil z besedami: Bi se poročila z menoj, nisem bogat, obljubim pa, da pri meni ne boš lačna. Kaj nam to pove? Da se tudi v Ameriki nista cedila samo med in mleko.

Zaradi starosti in slabega stanja domače hiše, se je moj ate, takoj po 2. sv. vojni, odločil zgraditi novo. Tako je tudi pričel, ob gmotni pomoči njegovega očeta iz Amerike, v letu 1952, v neposredni bližini, z gradnjo nove hiše. Gradnja nove hiše, je ob kmetiji in majhnimi otroci, tudi za te delovne ljudi postala preveliko breme in se je podaljšala do leta 1957. Stric Franci nas je obiskal 2X (1949 in 1955), čeprav je šel 16 let kasneje v Ameriko kot njegov oče Jure. Stari ate pa se je po 42-ih letih zgaran, bolehen in utrujen od dolgoletnega rudarskega dela, prvič vrnil v domovino, leta 1954. Lahko bi rekli, samo umreti. Rezultatov svojega težkega dela in velikega vložka v kmetijo ter novo hišo, v katero smo se vselili poleti 1957. leta, žal ni mogel dočakati. In, zakaj sem se odločil to napisati? Ker vem, da so mnoge družine v Beli krajini doživljale enako ali zelo podobno usodo in belokranjski emigranti v tistem času preživljali slične tegobe. Spis posvečam svojemu staremu atu, ki je več kot polovico svojih prekratkih 74 let življenja garal v daljni tujini, da imamo njegovi vnuki in pravnuki boljši standard in lahkotnejše življenje.

Takoj po izselitvi iz stare hiše, se je že drugi dan pojavil gospod s črno aktovko na kolibriju in povprašal ateta za stanovanje. Ate je odklonil, čeprav sem tudi jaz navijal, naj mu ga oddamo, saj sem se že videl kako krožim s tistim kolibrijem po Metliki. Pa ni pomagalo. So pa takoj naslednji dan prišli dva iz Občine in eden iz Komunale, kot komisija, na ogled primernosti. Pa so tudi ti strokovnjaki ugotovili, da kljub množičnemu iskanju stanovanj, ta stavba ni primerna za bivanje.

Priložene fotografije:
1.: Bellinghamski premogarji, s kljukico označen Jurij Gornik ml.,
2.: Jure Gornik s prijateljem pred svojo hišo,
3.: Certifikat o naturalizaciji, potreben za pridobitev državljanstva,
4.: Stric Franci je v USA služil mornarico, tudi v bitki za Pearl Harbur na Pacifiku,
5.: Nova hiša je pod streho in poslana staremu atu v Ameriko. Na sliki: ate, mama, Marija in Franci, Gusti je na paši (zamočil fotograf Fabjanič),
6.: Stari ate Jure Gornik ml.