"Na gregorjevo – otec, še veš? – se ptički ženili so ...

"Na gregorjevo – otec, še veš? – se ptički ženili so, za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so; midva preko ceste sva slušala… `Čuješ živ-živ?´…" Te znani verzi iz pesmi Duma seveda prihajajo izpod rok Otona Župančiča. V njih se spominja kako je sam doživljal vesel ljudski praznik, ko se ptički ženijo.

Gregorjevo praznujemo 12. marca, na god svetega Gregorja. Sveti Gregor I. Veliki, ki je živel v 6. stoletju, velja z enega najimenitnejših cerkvenih učenjakov in papežev. Med mnogimi uspehi je potrebno vsekakor omeniti, da je prav on uredil cerkveno petje in ga po njem imenujemo gregorijanski koral. Je tudi edini od papežev, ki so mu prisodili naziv 'veliki'. Do uvedbe gregorijanskega koledarja (se ne imenuje papežu Gregorju I. Velikemu ampak po papežu Gregorju XIII.) leta 1582 je gregorjevo veljalo za začetek pomladi, saj je to že čas, ko se narava prebuja, sonce je že močno, več je slišati ptičjega petja. Gregorjevo je bilo pomembno tudi za obrtnike, saj v tem letnem času lahko delajo ob dnevni svetlobi dlje časa in ne potrebujejo več toliko umetne luči. Prav zaradi tega sta se razvili dve zelo zanimivi ljudski šegi, ki se praznujeta še danes.

Zaradi prebujajoče pomladi in veselega ptičjega petja se je po vsem Slovenskem razširilo fraza, da se na gregorjevo ptički ženijo. V znanih rokodelskih in obrtniških krajih (npr. Kropa, Tržič, Železniki) pa so na predvečer gregorjevega v manjše reke in potoke ali pa kar v kovaške rake obrtniki spustili kos lesa z gorečim oblanjem ali pa gorečo svečo. Temu pravijo, da so luč zanesli v vodo. Lep zapis te šega iz Železnikov je v 19. stoletju zapisal J. Levičnik. Pravi takole: ''Sveto Gregor luč v vodo vrže. Od tistihmal pa do sv. Mihaele čevljarji, krojači in muškre, ki po štereh šivat hodijo, ne šivajo več pri luči, ampak le pri dnevni svitlobi od jutra do večera.'' Skozi čas se je še šega razvijala in do danes prešla v množično praznovanje otrok, ko v reke in potoke spuščajo t.i. gregorčke. To so manjše, doma izdelane ladjice različnih oblik, velikosti in barv, nanje pa položijo gorečo svečo. Tudi za predice je bil ta čas konec umske preje. Kolovrate so postavile v kot in tako se je končala zimska preja, pričela so se dela na prostem.

Z Belo krajino je prav značilna otroška šega imenovana ptičja svatba ali ptičji pir. Odrasli so namreč otrokom v bližnje grmovje in za drevesa skrili kruhove pogačice, pecivo in slaščice, ki so jih otroci potem z veseljem iskali in se sladkali. Verjeli so, da so vse dobrote ostale od ptičje svatbe. Za Poljansko dolino ob Kolpi in Kostel pa je bilo še do 2. sv. vojne značilno koledovanje, ko so se otroci napravijo v ženina, nevesto in svate, ter koledujejo od hiše do hiše. Ob koledovanju so peli pesmi ter v košaro zbirali dobrote, ki so jih prejeli pri hišah.

Le preverite v bližnjem grmu, mogoče tudi vi najdete kakšno dobroto, ki je ostala od ptičjega pira.