Mejni prehod Krasinec - Pravutina

Pred in med drugo svetovno vojno pri Krasincu ni bilo mostu čez Kolpo. Čez reko je vozil brod, pripet na jekleno vrv. Na črno beli fotorazglednici, poslani iz Črnomlja leta 1940 se lepo vidi brod, ki je vozil iz Krasinca preko Kolpe na Pravutino na hrvaški strani. Po pričevanju Jožefa Klepca iz Krasinca so med Italijansko okupacijo Italijani imeli tu stražo. Od tu so imeli lep pregled na Kolpo, ker je gor in dol kak kilometer ravna. Pred Gribljami malo zavije zato tam Italijani niso imeli pregleda. Ponoči so posamezniki izza ovinka preko Kolpe tihotapili predvsem konje, pa tudi ljudi.

Po kapitulaciji Italije je bilo na travniku pri Krasincu, neposredno ob Kolpi, partizansko letališče. Vzletna steza je bila na najbolj ravnem delu, mogoče kakih 500 metrov od mosta na Krasincu proti Gribljam. Travnik nekdanjega letališča se lepo vidi na fotografiji št. 3.

Pilot med drugo svetovno vojno sestreljenega letala B-71, ameriški poročnik Edward F. Logan ml. je v svoji knjigi spominov »Jump, Damn It, Jump!«,v slovenskem prevodu Skočite, prekleto skočite (CZ, 2006, str. 182) opisal kako je skupaj s soborci in slovenskimi partizani prespal ob bregu Kolpe pri Krasincu. Čakali so na letalo, ki naj bi jih prepeljalo v italijanski Bari. Logan piše: »Bilo je ob pol šestih, še precej pred dnevom, ko nas je prebudilo glasno govorjenje, pomešano s prestrašenimi kriki. Dva mlada stražarja sta bila med spanjem ubita. Nemci so si ponoči drznili s čolničem prečkati reko, očitno, da bi vohunili o vojaški prisotnosti na našem bregu reke. Naleteli so na speča mladeniča in ju ubili. Še ena tistih strašnih vojnih tragedij, ki je vsakodnevno spremljala Slovence. Nihče ni slišal niti karkoli opazil, da se plazijo Nemci okoli taborišča in tudi nobenih drugih znakov za vsiljivci ni bilo opaziti.«
Svetovna popotnica Alma M. Karlin pa v knjigi Moji izgubljeni topoli (MK in Muzej novejše zgodovine Celje, 2007, str. 244) opisuje svoje medvojno bivanje v Beli krajini, potem ko je iz Celja pobegnila pred nacisti. Med drugim je zapisala: »Kako težko je bilo partizansko življenje, lahko presodimo, če povem, da so veliko voz, naloženih s soljo, pretihotapili čez Kolpo in da je pri tem umrlo sedemnajst ljudi …«.
Več o okupacijskih mejah TUKAJ.

Zaradi nevarnosti, da bi Bela krajina med umikanjem okupatorskih vojsk z Balkana postala bojišče, so konec marca 1944 veliko prebivalstva – več kot 2000 ljudi – otrok, mater, bolnikov in starejših – s transportnimi letali z letališča pri Krasincu prepeljali v Dalmacijo. V tem transportu je bila tudi Alma M. Karlin, ki je med drugim o tem zapisala: »Onkraj Krasinca smo zlezli z voza, in ko so nas na polju razdelili na skupine po petindvajset ljudi, smo čakali. Ob devetih se je prikazalo letalo, krožilo, se spuščalo, pristalo in zdrdralo po letališču. Pomagali so nam vstopiti. Veliko potnikov so privezali. Jaz sem sedela prosto, z nahrbtnikom na kolenih. Razen malone neznosnih bolečin v ušesih je bil polet zelo lep. Tudi slabo mi ni bilo. Drugim ni šlo tako dobro…«. (Moji izgubljeni topoli, 2007, str. 271, 272).

Danes na travniku ob Kolpi pri Krasincu ni več letališča. Ob bregu Kolpe so sedaj postavljene panelne ograje in bodeča žica.