Ljudje ob Kolpi: Mate Zupanič - Švarski

Mate Zupanič – Švarski.

Rojen 17. novembra 1885 v Gribljah, umrl 27. aprila 1917 v Nimesu, Francija.

Mate Zupanič, brat bolj znanega dr. Nika Zupaniča (zgodovinar, etnolog, minister v stari Jugoslaviji) je po osnovni izobrazbi v Gribljah ob Kolpi nadaljeval šolanje na gimnaziji v Novem mestu in Karlovcu. Oče je bil uspešen vinski trgovec, ki pa v času propada vinogradništva bankrotira. Sinova, ki sta v tem času v šolah se morata vsaj začasno osamosvojiti. Niko prostovoljno odide na služenje vojaškega roka, Mate pa se zaposli na takratni (Avstro-Ogrski) davčni upravi, kot pripravnik v Črnomlju, pozneje pa je premeščen v Kamnik. Predvsem pod vplivom svojega brata Nika in jugoslovanskih idej, ki so se širile preko kulturno-politične revije Jug (na Dunaju izdajala Belokranjska študenta Niko Zupanič in medicinec Franc Derganc), odideta z novinarjem Milanom Plutom iz Gradaca v Beli krajini v Srbijo. Prelomni trenutek odhoda na Balkan je bil dogodek kronanja kralja Petra I. Karađorđevića.

V Beogradu pomaga Plutu pri izdajanju »Jugoslovanske korespondencije« (La correspondence yugoslave) v srbohrvaškem in francoskem jeziku s katero širita jugoslovansko idejo med Slovani in na zahodu. Zaradi bolezni se leta 1906 vrne domov in potem nadaljuje študij na trgovski akademiji v Pragi. Po končanem študiju dela na Moravskem, v Bosni in na koncu v Mariboru. V letu 1913 se v Srbiji dogajajo velike spremembe in se ponovno preseli v Beograd kjer dobi delo v ravnateljstvu srbskih železnic. Deloval je v okviru organizacij Slovenski jug in Triglav. Ob napadu Avstrijske vojske na Srbijo se kot prostovoljec pridruži enoti Voje Trankosića in se po okupaciji Srbije z vojsko umika skozi Albanijo. Zaradi bolezni najprej obleži v bolnišnici Rdečega križa v Valoni, nato še na otoku Vid. Ko prispe na otok Krf se zopet kot prostovoljec pridruži vojakom, ki odidejo na Solunsko fronto. Tu zboli za malarijo, nakar ga z ranjenci prepeljejo v Francijo. Najprej je nastanjen v bolnišnici Toulous, nato v Nimbsu, kjer aprila 1917 tudi umre. Posmrtne ostanke so leta 1928 prenesli na jugoslovansko pokopališče Tieu pri Parizu. Belokranjski rojak profesor na univerzah v Veliki Britaniji Janko Lavrin, ki se v tem času prav tako mudi na balkanskem bojišču, mu posveti cikel sonetov »Čas« iz zbirke »Balkanski soneti«, ki konec leta 1917 izidejo v Clevelandu, ZDA.