O tem in onem (18)

Neizkoriščen potencial

Po (pre)dolgem dopustniškem time out-u se blogerji spet (počasi) vračamo nazaj k pisanju. K razglabljanju o vseh mogočih stvareh, ki se nas tičejo ali pa tudi ne, oziroma nekatere bolj, druge pač nekoliko manj. Vsekakor pa kramljanje o takih zadevah ni popolnoma izgubljen čas, vsaj jaz ga ne dojemam tako. Če sem še malo bolj precizen: o stvareh, na katere lahko vplivamo je treba govoriti, o njih pisati in o njih polemizirati. Z enim samim ciljem, da se problematika premakne z mrtve točke in nam posledično ostane dovolj prostora in časa za druge, zelo verjetno bolj nujne stvari. Žal pa smo prepogosto priča temu, da zadeve (največkrat nepojasnjeno) obstanejo na neki mrtvi točki in posledično dobijo status nedokončanega. Nedokončano pa največkrat pomeni neizkoriščen potencial v več ozirih.

Prišel sem na idejo, da bi se danes dotaknil zdaj že večletnega projekta Črnomlja, ki se na nek način po enem kriteriju vsebinsko spogleduje s tretjo razvojno osjo oziroma belokranjsko avtocesto. Oba projekta imata namreč globoke in dolgoletne korenine, o obeh zadevah se zadnja leta veliko piše in govori, realizacije pa ni in je noče biti. Iz takšnih in drugačnih razlogov. Neštetokrat prežvečena zgodba. Morda se celo kaj dogaja v ozadju, vendar o tem nismo obveščeni, vsaj glede tega o čemer pišem tokrat. Pri projektu avtoceste so informacije o stanju še kar redne, tako, da vemo v katerem grmu tiči zajec. Popolnoma druga slika pa je pri tej lokalni zadevi.

Kaj torej smatram za »never ending story«?

Skoraj vsak dan grem mimo tega neizkoriščenega črnomaljskega potenciala in vanj gledam, gledam ….., in gledam,….a ne vidim kaj dosti. Žalostna podoba nečesa, kar bi lahko bilo vabljivo in ne odbijajoče.

Najmanj zadnjih 30 let je tako.

Bolj ali manj enak prizor: precej velika, s soncem obsijana in s travo poraščena dolina, ki sliši na ime Jurjevanjska draga.

Ničesar ni v njej, pa čeprav je locirana na samem robu najbolj naseljenega in obljudenega dela mesta.

Neizkoriščeni potencial.

Tako velikega prostora sredi mesta bi se verjetno razveselil vsak župan in mu hitro namenil javno uporabno vrednost kakršne koli oblike. Ampak očitno ni tako zelo preprosto kot se zdi na prvi pogled.

Tudi Ljubljana, v kateri je načeloma dovoljeno prav vse, ima svojo Jurjevansko drago v obliki bežigrajskega stadiona, n.pr. (pa še kaj bi se našlo, železniška in avtobusna postaja sta med prvimi dolgoletnimi favoriti). Odkar vem zase se o tem stadionu govori in piše,…pa nič. Ne premakne se niti za milimeter. Tisoči nasprotnikov, ki že v startu uničijo vsak idejni projekt. Celo bi rekel, da je naša Jurjevanska draga hotel A kategorije proti tej sramoti sredi Ljubljane. Tam še kosijo ne, medtem, ko je naš naravni amfiteater praviloma lepo in redno vzdrževan.

Ampak vseeno bi si ta naša zelena oaza sredi mesta zaslužila kaj več kot se sicer v njej dogaja. Oživi pravzaprav le dva do trikrat letno, ko najprej v njej ob slovesu Pusta najde prostor pustna povorka, v juniju sledi Jurjevanje in to je v glavnem to. Kakšno leto jo poleti izkoristijo še kakšna društva za njihove veselice, kaj več uporabnosti pa ni zaslediti. Prva asociacija ob pogledu na amfiteater je ravno prostor za prireditve, čeprav se tudi tu lomijo kopja. Kar precej meščanov je mnenja, da Jurjevanje spada v staro mestno jedro in ne v drago. Pa te dileme pravzaprav ni, saj že ime prostora pove čemu je draga namenjena in imena se ne bomo znebili nikoli, tudi če se Jurjevanje prestavi drugam.

Pa ni treba, da se. Naj bo prireditev na obeh lokacijah in bo volk sit ter koza cela.

Kaj je tu torej narobe?

Brskam po občinski spletni strani in v razdelku »Projekti in investicije« ne najdem o usodi Jurjevanske drage ničesar, čeprav je idejni projekt baje potrjen. Če se prav spomnim zadnja javno objavljena informacija datira v leto 2020, ko je bila objavljena publikacija projektne zasnove preureditve. In to me pri celi stvari pravzaprav najbolj moti – pomanjkanje informacij. Vsak projekt ima svoj terminski plan, časovnico torej in občani imamo pravico vedeti kakšno je stanje projekta. Glede na to, da te vrste informacij ni, ljudje lahko sklepamo, da je zadeva obstala v kakšnem predalu.

Upam pa, da v tem primeru ni tako.

Popolnoma jasno mi je, da je zadeva kompleksna, tudi finančno zahtevna in verjamem, da so jo projektanti zasnovali modularno, fazno, ter ob tem upoštevali vse dejavnike, ki jih tak poseg v prostor zahteva. Pri tem mislim predvsem na celoletno aktivno uporabo načrtovanih objektov. Periodične prireditve ne opravičujejo ne stroška investicije, še manj namena uporabe - to je jasno.

Pri tako zahtevnih projektih je vselej nujno sprejemati kompromise, le-ti pa se pogosto realizirajo v obliki začasnih, povsem »užitnih« rešitev.

Tipičen in dober primer takšnega pristopa je ureditev Ajdovega zrna v mestnem jedru Črnomlja. Pohvale občini za pristop, čeprav se s končno rešitvijo kategorično ne strinjam.

A vseeno,…sedaj ima Ajdovo zrno uporabni namen, medtem, ko Jurjevanjska draga sameva. Vsekakor nazorna potrditev zgoraj napisane teze, da je kompromis v obliki začasne rešitve vsekakor funkcionalno, prostorsko in ekonomsko sprejemljiva rešitev.

Koliko političnih mandatov bo še potrebnih, da se premakne tudi v Jurjevanski dragi je najmanj pomemben detalj. Vse bolj pa se zdi, da je parcialen, sukcesiven pristop edina logična varianta. Bolj, ko se bo čakalo, bolj bo prispodoba neizkoriščenega potenciala pridobivala na veljavnosti pomena izraza.

Postavitev fittnes naprav v zahodnem delu lokacije je vsekakor prava smer, a ta gruča pripomočkov deluje nekako osamelo, odrinjeno od osrednjega dela prostora.

Kaj se da narediti na kratki rok? Nekaj, kar ne ovira kasnejše realizacije projekta in ne pomeni previsokega vložka?

Če ni želja, volje in entuziazma potem se najbrž ne da narediti nič. Tudi, če so finance zagotovljene.

Ne vem,…..razmislite še malo sami. Takole na hitro pa sem mnenja, da je najslabša varianta ta, ki smo ji priča danes.

Ob koncu pa morda še namig:

kakšen peskovnik ali dva ni težko postaviti, pa kakšno klopco za sedenje tudi ne (ja, spet sem tečen s klopcami). Mamice z naraščajem, ki se sedaj sprehajajo ob obvoznici, bi bile verjetno vesele česa takega, sem prepričan. Pa ne pozabite na pipo s pitno vodo, to pa menda res ni problem. Mini (začasni) otroški park z maxi učinkom.

Premostitvenih idej za tak prostor je verjetno kar nekaj, le malo je treba potelovaditi z možgani. Če se nam seveda sploh da razmišljati o javnem dobru. Nekako se mi zdi, da se ljudje čedalje bolj zapiramo vsak v svoj svet in, da ne znamo več delovati timsko. Vseeno pa me je zelo težko prepričati, da se ne da narediti ničesar.

Če se ne bo zgodilo nič bo pač ostalo tako kot je. Minevali bodo meseci, morda tudi leta in zadeva se bo morala umakniti drugim prioritetam. Največji sovražnik projektov je brez dvoma čas.

Kako že gre tisti pregovor: »Priložnost zamujena ne vrne se nobena«.