Iz mojega mehurčka (13)

V 272 dneh iz Vispa do Rima

Moje življenje se je v zadnjih malo več kot dvesto dvainsedemdesetih dnevih obrnilo za tristo šestdeset stopinj. Kakšnemu zvestemu bralcu mojih blogov je to verjetno postalo jasno in mi zato ni zameril manj zanimivih člankov. A z obratom prihaja nova tema, o kateri bom najverjetneje velikokrat kaj zapisala in s katero se bo mogoče kdaj pa kdaj kdo poistovetil.

Tokrat bom govorila bolj o zadnjih dnevih in dnevih po prihodu z izleta iz Vispa v Rim.

Preveč popolno je bilo moje popotovanje, da bi bilo resnično, zato sem mami dejala, da imam občutek, da pa nekaj ne bo šlo kot mora iti. In seveda kmalu za tem se je zgodilo nekaj, česar si nisem želela. Mali sedi na ritki in verjetno ima popkovino okrog vratu, zunanji obrat zato odpade in posledično moram na koledar zabeležiti termin za carski rez. Uh! Kakšni občutki manjvrednosti so me obšli, pa ne le to; občutek, da nisem mama, občutek, da mi bodo otroka izrezali iz trebuha. Skupaj z vsemi podivjanimi nosečniškimi hormoni je to najprej pomenilo jok. Pa ko sem res vse poskusila, da bi se mali le obrnil na ritko. Celo z lučko sem svetila po trebuhu, šla na akupunkturo, čisto vse sem poskusila. Najbolj pa me je žalostilo, da si otrok ne bo sam izbral datuma, kdaj bo prišel na svet, ampak bodo datum določili zdravniki. Ne vem, zakaj mi je to toliko pomenilo, a na koncu seveda pretehta otrokovo zdravje.

Ko sem zaključila s pregledi, sva si še zadnjič v “dvoje” privoščila izlet na morje. Kdor me pozna, ve, da se nerada oglašam na telefon, še manj pa na neznane številke. V soboto zjutraj sem videla neodgovorjen klic in kmalu ugotovila, da je iz porodnišnice, ker pa sem nekaj dni pred tem napisala mail z vprašanji, sem sklepala, da gre za odgovor. Zato sploh nisem pomislila, da bi poklicala nazaj. V tem času se mi je izpraznila baterija na telefonu, tako da sem zgrešila tudi klic v nedeljo in ponedeljek, potem pa so poklicali mojega partnerja. Takrat sem se pošteno ustrašila. Kaj je zdaj? Zakaj naju kličejo? Še nebo je postalo črno od moje živčnosti. Ko sem poklicala, sem izvedela, da so mi premestili termin za carski rez na 30. 5. 2023. Pogledam debelo v telefon, danes je 30. 5. 2023. Jaaa, seveda, nisem psihično pripravljena danes, jaz sem psihično pripravljena na petek, na srečo sem imela zelo razumljivo osebje in je ostalo pri petku. Res sem bila srečna, da se nisem oglasila na tisti klic, ker na koncu si je naš mali vendarle izbral sam petek za svoj rojstni dan. V četrtek na CTG-ju so se baje že risale nekakšne krivulje, ki jih sama nisem zares čutila, zato sem jih toliko bolj zvečer. Zadnjo večerjo v restavraciji sem že malenkost predihavala, doma se je samo še stopnjevalo. Ponoči sem se zbujala s famoznim stavkom “boli, boli, boli ,boliii” in ker sem obiskovala stranišče v temi, sem gladko spregledala, da se je vendarle “začelo”. Ko sem ob štirih zjutraj prišla do dobesednega razsvetljenja, v vsej zmedi nisem vedela, kako se tem stvarem sploh reče po nemško. Seveda, torba za v porodnišnico ni bila do konca spakirana, tako, da sem hitro počasi se uredila in napotila proti porodnišnici. Tam je šele začelo boleti, še dobro, da so partnerju ponudili zajtrk, ker sem jaz morala biti na tešče in mi ni veliko manjkalo, da koga zadavim med popadki. Končno olajšanje v žilo, ajooooj. In potem se je šele začelo. Ker sem sama iz zdravstvene stroke in vem, kako važne so izkušnje, sem dovolila biti poskusni zajček specializantom. Itak mi je bilo v tej točko vseeno, kdo me vidi razgaljeno in kdo ne. Pride mladi specializant in reče, da bi preveril stanje, če dovolim, medtem ko pogleda babico in jo prosi, naj ona še za njim preveri, saj on ne zaupa najbolj svojemu znanju. Malo je manjkalo, da mu nazaj zabrusim, da naj verjame vase in tega nikoli več ne ponovi pred pacientom. Kakorkoli, to je bil le začetek zgodbe s specializanti. Ko je babica rekla, da če bi bil mali v pravi legi, bi se ta dan rodil, me je prevzel občutek sreče. Od tega stavka naprej sem se sprostila, no ja, nekako do naslednjega popadka, ki je bil noro intenziven. Skozi čas sem prišla do zaključka, da se mi ne sanja, kako bi naravno predihala te popadke, ker je strašno bolelo, s tem, da je to bil le začetek popadkov. Nazaj k specializantom; spodaj v operacijski so specializanti malo ugibali, kako močan odmerek mi morajo dati in ob tem pozabili na eno ničlo, torej predvidevali so pet namesto petdeset ali nekaj podobnega. Tudi ta šok prediham in me preložijo na mizo, razgaljena kot sam Jezus z rokami proč od sebe ležim in gledam. Tako tiho me že dolgo nihče ni videl, na srečo je to tišino prekinil moj Aleš, ko je vstopil v dvorano. Prav čeden je bil v tisti modri obleki. In potem čakaš, živčno čakaš. Čutiš, da nekaj delajo po tvojem trebuhu, čutiš pritiske, čakaš, da zaslišiš njegov jok. In končno, najprej njegov jok, potem pa še najine solze sreče stečejo po licih. Tukaj je, najino bitje.

Na oddelku so se počasi začenjale bolečine, dolga rana z enajstimi klamfami je terjala kar nekaj protibolečinskih tablet in konstantno zvonenje na zvonček, da so prišle sestre pomagati. Težko je, ko slišiš svoje bitje, da joka, ti pa se ne zmoreš skloniti ponj. V bistvu se ne uspeš niti premakniti za pet centimentrov. Veliko lažje je pomagati kot pa sprejemati pomoč. Ko se spomnim svojih dni v srednji šoli na praksi, sem z veseljem pomagala vsakemu in niti enkrat nisem nikomur očitala zvonenja, a zdaj, ko sem bila jaz tista, sem imela konstantno občutek, da sem v breme. Še sreča, da so bile tako super sestre, da mi je ob njih ta občutek počasi pojenjal. Prvi dan sem imela v redu sostanovalko, naslednji dan sem bila sama, tretji dan pa je prišla mamica, ki je imela zeeeelooo veliko družino. In ko rečem zelo veliko, imam v mislih ogromno. Kljub temu, da so bili vsi res prijazni, je bil obisk tridesetih ljudi v roku dveh ur v sobo, ki je velika ravno toliko, da se dve postelji ne dotikata, medtem ko jaz ležim vsa nebogljiva v tistih seksi mrežastih spodnjicah in modrcu, sredi poletja brez hlajenja in mnogo preveč različnih parfumov, mi je bilo preveč. Prosila sem za družinsko sobo in sostanovalko zamenjala za Aleša. Še zdaj se sprašujem, kaj si je mislila, ko so me odpeljali iz sobe, niti adijo nisem rekla, nekako me je bilo sram, da mi je bilo preveč. Kmalu je prišel torek in čas za odhod domov. Ko smo prišli domov (končno ne rabim več uporabljati dvojine, smeh), smo pustili avto v garaži. Aleš in mali sta šla po stopnicah, jaz pa sem zaradi mnogo ovirane mobilnosti uporabila dvigalo. V porodnišnici so me opozorili, da med dojenjem spomin zelo začne stavkati (aha, tudi znotraj stavkov pozabim kaj sem napisala prej) ampak temu nisem verjela do prihoda domov.

Torej vstopim v dvigalo in očitno sem v petih dneh pozabila, da stanujemo v pritličju in ne v prvem nadstropju. Ko sem izstopila iz dvigala, tudi nisem opazila, da v prvem nadstropju ni vhodnih vrat v blok. Tako da sem veselo zakorakala v tuje stanovanje. Aleš mi je še v porodnišnici rekel, da bo stanovanje pospravil boljše kot jaz kadarkoli, zato ob prihodu v tuje stanovanje nisem takoj ugotovila, da sem v napačnem. In tako stojim v stanovanju od nekega tujca, s šopkom v rokah in gledam nove slike na steni ter voham vonj, ki ni prav nič domač. Po kakšni minuti slišim globok “halo” in pridem do zaključka, da sem zaj* nadstropje in posledično stanovanje. Hitro počasi pobegnem ven ter se spustim končno v naše stanovanje. Še zdaj mi je smešno. Počutim se krivo za vsakič, ko sem se jezila na babico zaradi pozabljivosti. Ampak moram priznati, da še vedno uživam v njej. Skregam se in pozabim v roku nekaj minut, da sem se. Malo manj uporabna bo ta demenca čez dobra dva tedna, ko se vrnem v službo. Moje porodniške je že zdavnaj konec in zdaj uživam poslednjih nekaj dni v Sloveniji. Od začetka tega potopisa pa do danes se je že marsikaj spremenilo, veliko hitreje bom nekomu rekla kaj v obraz kot prej, predvsem v odnosu do svojega otroka, no ja, še vedno vodim občasno monologe v glavi in se potem jezim na glas drugod. Zadnjič sem se odpeljala po darila v znano trgovino ob meji s hrvaško in ker mi ni prijetno javno dojiti, sem imela s seboj flaško. Mali se je seveda zbudil in zato sem prosila v trgovini za toplo vodo, da mu jo pogrejem. Vendar sem dobila zgolj poceni izgovor, zato sem jezno in razočarano odšla. Sem narobe reagirala? Mar je res tako težko ali pa celo prepovedano toplo vodo pripraviti?

Podoben monolog sem včeraj vodila na parkirišču pred Šparom v Ivančni Gorici. Koliko ljudi suvereno parkira na mestu za invalide ali pa na mestu za starše z otroki. In gledam, res strmim v vsakega, ki tako parkira, da jim je že neugodno. Pripravljam v sebi stavek: “za invalide je poleg parkirno mesto, tukaj je za mamice z otroki”, pa spet nadaljujem monolog v glavi. Nekako se ne želim kregati in to ni moja naloga, da opozarjam ljudi na pravilno parkiranje. Ampak hkrati si potem mislim, kje vse ljudi dobijo kazen. Mogoče sem samo preveč pošten človek, ki se boji posledic in upošteva pravila. Mogoče me je rojstvo otroka spremenilo. Mogoče spet nakladam v prazno. Mogoče ta monolog nikomur ne bo všeč in mogoče bo jutri nemogoče mogoče.