O tem in onem (17)

Zakaj pišem bloge?

Čuden naslov današnjega pisanja nima nekega posebnega namena, pa vendar je to vprašanje, ki je po letu in pol mojega pisanja nekako logično. Predvsem iz razloga, ker niti ne vem koliko ljudi ta moja modrovanja sploh prebere, želel pa bi si to vedeti, iskreno povedano. Družbenih (družabnih) omrežij, ki bi ta podatek razkrila, namreč ne uporabljam.

Iz tisoč in enega razloga.

Želja vseh nas blogerjev je med drugim jasno tudi ta, da naše pisanje doseže čim več ljudi, da čim več ljudi prebere napisano in se po potrebi tudi odzove, saj so blogi so že v svoji naravi interaktivna zadeva. Preko njih se pogosto sklepajo prijateljstva, poznanstva, so priložnost za izmenjavo mnenj,….celo v poslovnem svetu se ponujajo kot učinkovito orodje za dostop do množic.

Še najbolj iskren odgovor zakaj pišem bloge najdem v trditvi, da je to smiselno izkoriščena možnost, ki mi jo lokalni medij nudi. Nekako v tem stilu: če že imamo nekaj potem to tudi uporabljajmo. Če Odeona ne bi bilo potem tudi teh vrstic ne bi brali. Lahko bi sicer modroval v katerem koli drugem mediju, vendar mi to ne ustreza preveč. Lokalno je le lokalno, za izražanje v širšem okolju mi bolj diši sodelovanje v forumih, n.pr.

Simpl, ali ne?

Pisanje bloga je na nek način moja skodelica kave ob klepetu z vami, ki to berete. Včasih gre tudi za izbruh nakopičene jeze v zvezi z nekim družbenim stanjem, ki me iritira in pisanje bloga je odličen ventil, da stresem jezo na papir. Odziva odgovornih sicer nikoli ni, a tudi moja jeza po pisanju izgine nekam v neznano smer. Vsekakor je bolje, da posledica jeze konča na papirju in ne kako drugače. To moje pisanje in pametovanje lahko razumete tudi kot moje mentalno razgibavanje, vzdrževanje pisalne kondicije ali še kaj drugega, kar vam pade na pamet. Vsebine običajno nastanejo spontano kot odziv na trenutne aktualnosti ali pa je tematika povsem naključna. V stilu naziva bloga »O tem in onem,…« torej.

Blogerji z dolgoletnim stažem znajo povedati, da je blogerstvo njihov način življenja. Pri meni kot začetniku to seveda ne drži, čeprav ima pisanje blogov v sebi nek naboj. Podobno kot kolesarstvo, tek, hoja,…..ko te enkrat »potegne noter« se težko izkoplješ ven. V kontekstu pisanja bloga pa to ni škodljiv pojav, prej nasprotno.

Pred časom me je znanec vprašal, če se mi splača pisati in koliko z blogom zaslužim (???!!!) Saj bi ga nahrulil, pa sem potegnil ročno, ker on moje razlage itak ne bi dojel.

On očitno svet okrog sebe zaznava zgolj in predvsem materialno. Ne razume tega, da po tem svetu še vedno hodimo ljudje, ki naredimo sem ter tja kakšno stvar tudi brez honorarja, na prostovoljni osnovi.

In smo ob tem zadovoljni.

Če bi za svoj blog zahteval plačilo bi moral pisati strokovne vsebine, najmanj to.

Od honoriranih prispevkov me odvrne tudi razlog, da bi dobršen del mojega honorarja v obliki davka prejele tudi institucije, ki z mojim pisanjem nimajo popolnoma nič oziroma se jim sanja ne, o čem sploh pišem. To, da nekdo prejme denar na ta način pa se mi pošteno upira.

Dodatno je isti znanec zakompliciral zadevo še z mrmranjem o tem, da pišem ker imam očitno preveč časa in res ne vem zakaj te njegove bistroumnosti nisem pokomentiral na malo bolj glasen način. Pa tudi tega on ne bi razumel, sem prepričan, da ne. Njegovo brezciljno posedanje po lokalih po njegovem mnenju pač ni zapravljanje časa.

Njegov zorni kot – njegov problem.

V obilici družabnih omrežij se marsikomu zdi pisanje bloga popolnoma odvečna in nepotrebna stvar.

Pa ni.

Predvsem zato, ker za razliko od soc.omrežij (Facebook, Twitter, Instagram, Tik-Tok, Snapchat, Reddit, Tumblr,…..) blogerstvo ne spada v kategorijo vsakodnevnih »kradljivcev« časa. Kot omenjeno v uvodu pisanja gre za klepet ob kavi, prijetno in nedolžno opravilo torej.

Zgodi se enkrat mesečno.

V trajanju par minut.

Toliko časa potrebujem, da stresem misli na papir.

Od pisanja bloga ne postaneš odvisen, zasvojen (tega za soc.omrežja ne znam negirati), poleg tega pa ti že sam format bloga omogoča večjo širino izražanja in komentiranja. Vsekakor so blogi nekaj čisto drugega, laično rečeno.

Če malo bolj razčlenimo pisanje blogov (z vseh koncev in krajev) so med najbolj popularnimi t.i. tematski blogi (tudi spletišče Odeon jih ponuja kar nekaj, mimogrede). V ospredju popularnosti največkrat najdemo bloge na temo:

• potovanj
• mode
• zdravja in prehrane (sem spada tudi kulinarika)
• tehnologije
• ekologije (z vrtičkarstvom ali brez njega)
• otrok in družine (še posebej so popularni t.i. mamini blogi)
• izobraževanja
• fotografije in video produkcije
• t.i. DIY blogi (naredi sam - so pa to največkrat vlogi in ne blogi)
• marketing
• ….

In še bi lahko našteval v nedogled. Možnosti se zdijo neomejene in vsakdo izmed nas lahko najde temo za lastno izražanje. Pisanje blogov paše v vse letne čase, pišemo jih lahko v lenobnih poletnih večerih, jesenskem dežju in megli ter tudi v mrzlih zimskih mesecih. Pišemo jih na morju, ob Kolpi, na terasi lokala, na vlaku, v letalu,…..kjerkoli. Meni je celo ratalo, da sem enega izmed dosedanjih napisal v bolnišnici. Blog je vsekakor prilika, da se za trenutek ali dva umaknemo iz ponorelega sveta in svoje misli spravimo na papir. In jih neobvezno ponudimo v branje komu koli in to v najbolj dostopni pogovorni obliki.

Morda se kdo izmed vas ob pomisli na pisanje bloga boji, da bi se preveč osebno izpostavil. To je delno celo upravičeno, saj marsikoga žal ne zanima vsebina pisanja temveč to, kdo je to napisal. Tako pač v lokalnem okolju ponavadi je.

Morda se bojite žaljivih in prepotentnih komentarjev, a utemeljenih razlogov za tako bojazen zagotovo ni. Tiste, ki vas kritizirajo dojemite kot ljudi, ki vas berejo – drugače ne bi mogli komentirati, mar ne?

Torej, pišite.

O čemer koli.

In to predvsem takrat, ko začutite, da je treba javno spregovoriti o nečem. Ob tem priporočilo: o politiki ne pišite prepogosto, če pa že naj bo to mikro blog. S pisanjem o politikih nehote dvigujete njihovo populariteto, ki je večina njih ne zasluži. Tudi oni ne pišejo in še manj berejo, odziv na javni zapis pa je za njih fata morgana, pa čeprav nenehno poudarjajo ravno to – da se želijo približati narodu.

Pišite raje o drugih stvareh, se boste bolje počutili.

Vse kar potrebujete je enostaven urejevalnik besedila, orodje za pisanje (že mobi povsem zadošča) in delček sebe, delček svojega pogleda na okolje. K temu dodajte še par minut časa in to je v glavnem to.

Prepričan sem, da imate kaj povedati in verjemite mi: brali vas bomo.