Navaden potrošnik (3)

Življenje je prekoračilo priporočeno hitrost

Kako je lahko dopustno, da po Dobličici plavajo ogromni mastni madeži? Kako je lahko dopustno, da po vsej lozi najdemo cele gajbe praznih flaš pive, kupe smeti, cele ali razkosane avtomobile? Kako je lahko čisto normalno, da med vožnjo zabrišeš piksno skozi okno? Če si do konca skrajen, ti to uspe tudi, ko si z avtom sredi loze, kjer se le s težavo prebijaš po pešpoti.

Ampak nekateri to enostavno lahko, smejo in nihče jim nič ne more. In koga so s tem izigrali? Mislijo, da so zato boljši? Od koga? Mogoče od tistih, ki za njimi zmagoslavno poberejo na tone smeti in vihtijo transparent: Skupaj zmoremo vse! Čigava zmaga je to? Čigav ponos?

Velikokrat se ljudje opravičujejo, da kaj lahko sploh en mali posameznik naredi za našo zemljico saj vemo, kdo so glavni in največji onesnaževalci. Za začetek naj pomislimo kaj NI dobro da delamo in, če s svojimi dejanji namerno in zavestno škodimo naravi, in posredno vsem živim bitjem, potem tega NE delat. Kamorkoli stopi človeška noga nastane velika nepopravljiva škoda. Vsi smo videli posnetke Everesta. Kdaj smo to dovolili? Kako je TO lahko dopustno? Ni pa niti nujno, da moramo puščati dejanski odtis noge, tako kot vse, tudi uničenje deluje na daljavo. Težko je verjeti, da ljudje niso dovolj podučeni ali vzgojeni, da kar vse odpada za njimi. Kakšna vsebina misli se nahaja v takih glavah? So lahkomiselni, nemarni, žleht, ne vidijo dlje od svojega odvrženega čika?

Najprej bi treba narediti čistilno akcijo v glavah. Večkrat na leto se res odpravimo in malo pospravimo naravo, ampak žal vedno isti in vedno za istimi. Običajno vemo kdo stoji za kupom smeti v gozdu ampak teh krivodelcev ne kličemo in ne spodbujamo, da se nam pridružijo in pospravijo za sabo. Zakaj? Ne vidimo tako daleč? Vidimo samo do evropskih sredstev?

Samoumevno je, da človek stalno plete in gradi način, da bo vse potekalo gladko, hitro in s čim manj napora. Da lahko na vse, kar je odrabil še isti moment pozabi in poseže po novem, boljšem. Pa res lahko pozabimo na vse kar smo odvrgli? Če imamo vest in zavest, potem seveda ne. Vse se nekje sešteva in raste. Pa naj bo zavrženo premišljeno ali nemarno zalučano v reko. Vsi ti predmeti imajo tisti grdi lesk s katerim nas slepijo in nam vedno znova dopovedujejo, da ne pašejo tja.

Če gremo od začetka se sprašujem, zakaj nekatere stvari sploh so. Zakaj so bile zasnovane? So res potrebne? Pa v takih količinah? Pa v tolikih plasteh morajo biti? In res moramo to imeti? Prav VSI moramo to imeti? Vse za človekovo lahkotno bivanje. Vse za zaslužek, udobje in estetiko. Narava je že sama po sebi estetska in nam nudi nešteta udobja ampak očitno ni v modi. V modi so predelani kosi in čim večji kup jih moramo imet da pomirimo vsa hrepenenja in potešimo vse apetite. Ampak nikoli nismo siti, nikoli! Narava pa očitno je. Dovolj ji je, da mora vse požreti. Bruha nazaj v nas vso našo nesnago.

Le redkim državam uspeva obdržati prvotno stanje primarnega življenjskega prostora in res je, da ni lahko. Ni tako udobno, ne gre tako na hitro in ni na prvo žogo. Zamišljeni so številni sistemi, narod bolj ozaveščen in kultiviran. Verjetno gre tudi za upoštevanje nekih neprijetnih pravil in predpisov ter kaznovanje neupoštevanje le-teh. Številna bizarna dejanja se da oglobiti, to smo spoznali v času korone, in zakaj ne kaznovati nekoga, ki odvrže pralni stroj v nekem gozdu. Gozdne živali ga sigurno ne potrebujejo. Kot ne potrebujejo avtomobilskih koles ali vozičkov za svoje otroke. Vse kar potrebujejo je, da jim pokažemo, da nam je mar in da nas skrbi kako bodo živeli mladiči v gozdu in kako bodo živeli naši otroci. Da se do narave obnašamo kot v svoji dnevni sobi in da poleg vseh podedovanih nagonov močneje ozavestimo težnjo po skrbi za zdrav in lep življenjski prostor. Saj ne more bit tako težko! Saj ne gre za iskanje in kaznovanje krivolovcev na slone v Afriki, gre za kaznovanje in prešolanje navadnih malomarnežev iz celega sveta.

Konec sveta se nikakor ne bo zgodil na določen datum, kot so nam obljubljali, konec sveta že traja in mi ga ne bomo dočakali pa četudi bomo prosili zanj.