Na vsebino

Navaden potrošnik (4)

Ološ!

"Ološ!", se je slišalo čez mojo ramo. Letelo je direkt v obraz prodajalke, ki se je trudila rešiti tehnične težave na blagajni. "Poglej jih, saj niti slovensko ne znajo! Naj gredo tam, od koder so prišle" Naučite se slovensko!" Prodajalke, mlade punce, so mirno ignorirale vse žaljivke in delale svoje delo kolikor hitro jim je tehnika dovoljevala.

Dramo je sprožila ena druga »fina gospa«, prav tako kričečega značaja in strastna uporabnica pretiranega make upa, kateri je neokusno poudarjal njen razbrazdani obraz, ki pa se je čudovito skladal z njeno osebnostjo. V trgovino je prišla, predvidevam, z vnukinjo, katera ni uspela spregovoriti niti besedice. Niti ni našla prostora v njenem slapu klobasanja, niti se ni hotela povezati z njo. Tiho je sledila dogajanju in vidno ji je bilo nerodno. Nekako je šlo vse skupaj vzporedno z mano od razgledovanja artiklov, pomerjanja v garderobi in na koncu do "mesta zločina", blagajne. Že prej je bilo opaziti, da prodajalke govorijo slovensko, vendar s kančkom južne začimbe, kar je popolnoma vsakdanje in sprejemljivo. Multi kulti, pač. Smo ponosni otroci Jugoslavije, in vsi smo mi naši? S tem stavkom nas je lansko leto pospremil carinik na makedonski meji, na poti proti Ohridu. Lepo je slišat, da si sprejet, ne glede na nacionalne razlike in ne glede v kaj nas spravlja nesmiselna politika.

Gospa, ki si nikakor ne zasluži biti tako naslovljena, je svojo galamo vlekla vse do blagajne in tam neumorno zahtevala od prodajalk, da pohitijo, jim očitala da nič ne znajo, da naj pokličejo nekoga, ki zna. Zahtevala je celo, da njena vnukinja odnese neplačane artikle v avto, kot, da bo to pospešilo proces. Kako me je vse to tolklo po ušesih! Tolklo po živcih in srcu in zelo težko se je bilo distancirati. Običajno se ne vmešavamo v tuje zadeve, če se nas ne tičejo. In potem še ta misel, kako na vseh kanalih kroži posnetek iz trgovine na katerem je kaotičen pretep in predvsem lasanje in vreščanje prisotnih akterk. Ni mi tega treba. Punce za blagajno so neodzivno in s sklonjenimi glavami delale svoje delo. Tu pa tam so se uspele tudi nasmejati. Edina izjava ene prodajalke je bila: ''Kot vidite ni Slovencev, ki bi delali na tem mestu.'' Pa kaj, če so Bosanke, pa kaj če so iz Črne Gore? Bile so vljudne, prijazne, kulturne, profesionalne in strpne.

No, moja strpnost je spuhtela v trenutku, ko se je oglasila ta, izza mene, ki je sekala po njihovi narodnosti. Seveda se to tiče tudi mene, seveda se je nujno vmešat. Kako se ne bi človek postavil v bran teh punc? Kako si ne bi želel utišati sovražnega govora? Kako si ne bi želel NE biti na strani teh kvazi Slovenk. Od kod tej Slovenki ideja da uporabi besedo "ološ" kot protiorožje, in od kod sploh pozna to besedo? In zakaj je neka oseba »ološ« že na prvi pogled? Slovenski narod je že od nekdaj prepričan, da je najboljši in odcepitev od »Juge« je bila neizogibna. Od takrat je ta strah pred vdorom »jugovičev« še toliko bolj grozeč. Ti dve, ki sta bili kot klon ena druge sta izlili toliko gneva, toliko jeze, da vse kaže na mešanico nacionalnega strahu, gnusa, neke osebne psihološke travme, nekulture in pomanjkanje čustvene inteligence. Mogoče je njen sin zaljubljen v Bosanko in je našla ventil tako, da se je znesla nad temi nevarnimi tujkami, mogoče njen račun sploh nima kritja, mogoče pa jih je udarila resnica, da »čistokrvnih« Slovencev sploh več ni. Ko so spoznale, da so v manjšini so umirile ton. Tako vnukinja kot prodajalke pa so ves čas modro molčale. Molčale kot generacija, ki ne vidi smisla v dokazovanju, kateri narod je več vreden, na tak nizkoten način. To ni bila njihova vojna.

Upam, da te prodajalke vedo, da nismo vsi Slovenci slabi. Upam, da njim in podobnim delavcem ni pretežko v vsakdanu, ker opravljajo dela za katera je marsikateri Slovenec preveč fin. Upam celo, da so Ljubljanske »gospe« doumele, da nas je bilo nekatere na tistem mestu sram, da smo Slovenci. Sicer pa, drage dame, vsi imamo veliko možnosti izbire, pa zavijte šopingirat v milansko galerijo in poskusite tam opraviti nakup s kartico na obroke in znesti gnev nad temnopoltimi ali istospolno usmerjenimi prodajalci in to samo zato, ker ste ozko gledani in "broke". "Broke" finančno, še bolj pa mentalno.

Vsi drugačni, vsi enaki.

Navaden potrošnik

Navaden potrošnik

Identificiram se kot OSEBA, KI ne HVALI povprečja, OBOŽUJE muziko, LJUBI naravo in OBSOJA ljudi, ki so neusmiljeni do nje, SOVRAŽI ljudi, ki so grobi do živali, PRIČAKUJE pravičnost, pri ljudeh POGREŠA višji nivo čustvene inteligence, je dovolj zrela, da CENI vsak dan posebej, dnevno BELEŽI vsaj 15000 korakov, KOPIČI jpg datoteke in HREPENI po sorodnih dušah.

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

     
1410
2010
2113
2218
2310
Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj