Metlika je opij za ljudstvo (1)

˝Ko zaslišite politika govoriti o zgodovini, se hitro primite za žep˝ … je primeren uvod v serijo pisanj o zgodovinskih mitih, ki se bo avtorju prej kot slej odbil v glavo. Zgodovinskih mitov ste se, če vsaj malo spremljate dnevno politiko, v zadnjem letu naposlušali do obisti - pa še se jih boste. Lani je namreč eden izmed v zavest prebivalcev tega prostora najtrdovratneje zakoreninjenih mitov - ˝slovenska osamosvojitev˝ - praznoval trideseti rojstni dan. Kot se za tridesetletnico spodobi bo jubilej proslavljala še vsaj celo leto. Usoda in matematika sta ji bile naklonjene, zvezde politične astrologije so se pokrile in pripravile supervolilno leto. Volitve pa so, kot veste, najprimernejše gojišče za revizijo in reinterpretacijo zgodovinskih dejstev v prid predvolilne kampanje.

Da bi se lažje, predvsem pa učinkovitejše, spustili v globine dekonstrukcije konkretnih mitov, povejmo nekaj besed o zgodovinskem mitu na splošno. Najprej moramo ugotoviti, da mit v zgodovinopisju ni izenačen z lažjo. Mit kot mentalni pojav sodeluje v konstrukciji resničnosti tudi izven vulgarnega pojmovanja zgodovinopisja kot laži zmagovalcev vojn. Vsak zgodovinski mit temelji na zgodovinskih dejstvih, saj bi v nasprotnem primeru veliko prehitro padel na javnem testu verodostojnosti. Vendar če želimo mit definirati kot nekaj neenakega zgodovini, je potrebno v istem dihu pojasniti, da so ta zgodovinska dejstva interpretirana drugače, kot jih obravnava zgodovinopisna znanost. Mit ob tem nikoli ne obstaja le kot alternativna interpretacija zgodovinskih dejstev, saj bi bil tako zmanjšanj na golo potvorjeno zgodovino, ki bi na javnem testu verodostojnosti padla, še preden bi ga opravljala. Določena ˝alternativna interpretacija˝ zgodovinskih dejstev mora tako nujno temeljiti na določeni funkciji, ki mit osmišlja - brez nje ostane alternativna interpretacija zgodovinskih dejstev na polju književnosti. Skratka, zgodovinski mit je določena alternativna interpretacija zgodovinskih dejstev, ki služijo določenemu namenu.

Mogoče se za prvič splača v zobe oziroma pod prste vzeti preprost mit - za vajo. Denimo mit o bitki na Kosovem polju metliško-črnomaljskem (z razlogom ni črnomaljsko-metliški) recimo mu rivalstvu, da ne bi govorili o sovraštvu, ki se nerazdružljivo povezuje z mitom o Kurdistancih. Slednji v različnih različicah in iz raznovrstnih zornih kotov povzema turške vpade na Metliško - med leti 1408 in 1578 naj bi v Metliko dvakrat vdrli turški akinđije in štirinajstkrat Črnomaljci preoblečeni v turške akinđije. Od tod torej Črnomaljci postanejo Turki, a se jih zaradi potrebnega definiranja in s tem razlikovanja od Turkov prime naziv Kurdistanci - po Kurdih, enemu izmed ljudstev takratnega Osmanskega cesarstva, ki v času nastanka mita, ko so Kurdinje snovale socialistično revolucijo in direktno demokracijo, Metličanom pač ni bilo kaj dobro poznano.

Najprej zgodovinsko dejstvo: Metliko so 14-krat napadli osmanske akinđije - požigalci in roparji, ki vojski pripravljajo teren. Vse naprej je interpretacija, ki verjetno še ni polnoletna. Da bi ugotovili kako je potekala, se moramo vprašati čemu in komu služi. Prvi odgovor ni težak. Miti praviloma igrajo vlogo političnega kapitala, torej je njihova funkcija reprodukcija sistema. V našem primeru mit o Kurdistancih torej reproducira metliško-črnomaljsko rivalstvo. Po domače - razumevanje družbenega in političnega dogajanja v Beli krajini uokvirja v delitev med Metličani in Črnomaljci. Še bolj domače: ˝zakej KBŠ organizira samo Črnfest, ne pa i Metlikfest i Semfest?˝. Drugi odgovor je meni malo težji, vam toliko lažji. Komu služi ta mit? Seveda metliškim šovinistom, ki pridobivajo materialne in simbolne koristi. O tem kako uspešni smo, kdaj drugič. ˝Če jih ne bi blo, bi jih mogli izmislit!˝