Na vsebino

Pred nosom ... (132)

Foto: Žiga Živulović jr./BOBO
Foto: Žiga Živulović jr./BOBO

Proslave in ‘rožice’...

Nedavna državna proslava ob Dnevu samostojnosti in enotnosti, ki je potekala v hramu slovenske kulture, je dvignila obilo prahu. Prevladujoči del umetniške srenje, kulturnih ‘producentov’, se je odzval zelo kritično. Tovrstnih proslav praviloma ne spremljam, se mi upirajo še iz prejšnjih, socialističnih časov in te averzije še nisem premagal, čeprav so danes drugi časi, vendar sem vseeno preletel njen program. Naknadno sem si ogledal tudi nekaj točk, predvsem ‘našo’, ki je bila spodobno izvedena, saj so v njej nastopali tudi nekateri, ki jih mirno lahko uvrstimo v polje vrhunskih ustvarjalcev. Kot celota pa je proslava, tu se moram strinjati z nekaterimi glasnimi kritiki, delovala kot nekakšen pisan karneval v povprečje potopljenega zabavnjaštva.

Seveda je na mestu vprašanje, ki so ga zastavljali tisti, ki jim je bila prireditev všeč: če gre za proslavo vseh nas, ki naj bi torej na nek način predstavljala vse državljane, ali ni potem smiselno, da naj tovrstna proslava upošteva tudi njihove želje, njihove okuse? Mogoče res. Pravzaprav ni nič narobe z veselicami, pop uspešnicami ali s folkloro. Komur to ustreza, naj mu bog požegna. Meja med tim. ‘visoko’ in ‘nizko’ umetnostjo’, med vrhunskimi ustvarjalci in pop-zabavljači ni vedno ostra in veliko umetnikov je črpalo iz polja ljudske ustvarjalnosti ali iz popularne kulture. A ta meja vseeno ostaja. Verjetno se bo večina ljudi strinjala, da se tudi najbolj priljubljeni pevec ali pevka popularnih glasbenih zvrsti v trenutku, ko ju soočimo s petjem klasično šolanega pevca, ki zapoje arijo ali z virtuozno izvedbo vrhunske džezovske pevke, simbolno skrijeta v mišjo luknjo. Ko odpre usta kak Pavarotti, se pop-zabavljačem pač posušijo usta. In to večina med njimi tudi odkrito prizna. Naj torej zamižimo in znižamo kriterije pri izbiri izvajalcev za najbolj reprezentativne državne dogodke?

Vrhunski umetnosti se večina naših državljanov najpogosteje izogiba v varnem loku. Če jim prekriža pot kakšna razstava, koncert ali film, ki zahtevajo intenzivno koncentracijo ali nekaj miselnega in doživljajskega napora, zbežijo, da jim ‘kikla riti ne dohaja’, če sem malo sarkastičen. Kdor ne verjame, naj gre na kakšno prireditev, ki se odvija na podeželju, kjer je koncentracija ljudi, ki so pripravljeni več ‘vložiti’ v te dejavnosti, pač nižja. Na veselici, kjer žvrgolijo kakšni Modrijani ali kateri izmed dalmatinskih ‘slavčkov’, se bo ljudi trlo, če pa bi nastopil kak resen umetnik, bi se, z redkimi izjemami, po sedežih veselo podili pajki in delali svoje umetnije. Čemu torej ljudi ‘posiljevati’ z visoko, vrhunsko umetnostjo?

Za našo mlado državo velja, to je skoraj splošen konsenz, da je bila utemeljena v kulturi. V času osamosvajanja so takt dogajanju držali nekateri ugledni pesniki in pisatelji, ki so že tri leta pred tem spisali tudi razvpito ‘pisateljsko ustavo’. Ta je bila osnova za prvo ustavo nove, demokratične republike. Kot nekakšen simbol te simbioze kulture in politike je bila za novo himno razglašena tudi Prešernova Zdravljica. Vrhunska umetnina. Če torej država slavi svoje rojstvo ob zvokih vzvišenih besed enega največjih pesnikov našega osončja, bi morali državljani razumeti, da mora biti program takšne prireditve usklajen s temi ‘visokimi’ registri. Pravzaprav ni nič narobe, če se državljani tu in tam srečajo z vrhunsko umetnostjo. Verjetno so prav državne ali lokalne proslave za mnoge edina takšna priložnost ...

Besedilo naše himne je torej napisal vrhunski umetnik. Če on, in seveda glasbenik, ki je spisal glasbeno partituro, predstavljata državo v svetu in na najpomembnejših prireditvah ali proslavah, zraven poskočne viže, ko je recimo‘Ti moja rožica’ pač ne sodijo. Niti Gianni Rijavec. Celo Avseniki, ki so avtorji mnogih ponarodelih narodnozabavnih popevk, po mojem ne. Prepričan sem, da bi tudi sam Prešeren zavrnil povabilo na proslavo s takšnim programom. Gotovo bi raje zavil v kakšno gostilno in mimogrede spisal porogljivo zabavljico zoper organizatorje. Mogoče bi celo prepovedal uporabo svoje pesmi za himno. Mnogi bi si oddahnili, saj imajo itak raje famozne ‘rožice’...

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj