Iz mojega mehurčka (12)

Potopis - v 272 dnevih od Vispa do Rima

Moje življenje se je v zadnjih malo več kot dvesto dvainsedemdesetih dnevih obrnilo za tristo šestdeset stopinj. Kateremu izmed zvestih bralcev mojih blogov je to verjetno postalo jasno in mi zato ni zameril manj zanimivih člankov. A z obratom prihaja nova tema, o kateri bom najverjetneje velikokrat kaj zapisala in s katero se bo mogoče kdaj pa kdaj kdo poistovetil.

Tokrat se bom osredotočila na zadnje dni pred porodom in na moj izlet iz Vispa v Rim.

Preveč popolno je bilo moje popotovanje, da bi bilo resnično, zato sem mami omenila, kako imam občutek, da pa nekaj ne bo šlo kot mora iti. In seveda, kmalu za tem sem se soočila z nečim, česar si nisem želela. Mali sedi na ritki in verjetno ima popkovino okrog vratu, zunanji obrat odpade in s tem se zabeleži na koledar termin za carski rez. Uh! Kakšni občutki manjvrednosti so me preleteli, pa ne le to, občutek, da ne bom mama, občutek, da mi bodo otroka vzeli iz trebuha. Skupaj z vsemi podivjanimi nosečniškimi hormoni je to najprej pomenilo jok. Pa ko sem vendarle res vse poskusila, da bi se mali le obrnil na ritko. Tako daleč sem šla, da sem celo z lučko svetila po trebuhu, šla na akupunkturo, ma vse sem poskusila. Najbolj pa me je žalostilo, da si otrok ne bo sam izbral časa, kdaj bo prišel na svet, temveč bodo njegov prihod izbrali zdravniki. Ne vem, zakaj mi je to toliko pomenilo, a sem se s carskim rezom morala sprijazniti, saj na koncu seveda pretehta otrokovo zdravje.

A pred dnevom D sva si še zadnjič v “dvoje” privoščila izlet na morje. Kdor me pozna, ve, da se nerada oglašam na telefon, še manj to velja za neznane telefonske številke. V soboto zjutraj vidim neodgovorjen klic in kmalu ugotovim, da je iz porodnišnice, ker pa sem nekaj dni pred tem napisala mail z vprašanji, sem najprej sklepala, da se klic navezuje nanj. Zato sploh nisem pomislila, da pokličem nazaj. Medtem se mi je izpraznila baterija na telefonu, tako da sem zamudila tudi klic v nedeljo in ponedeljek, vse do točke, ko so poklicali mojega partnerja. Takrat sem se pošteno ustrašila. Kaj je zdaj? Zakaj naju kličejo? Kličem živčna nazaj, še nebo je postalo črno od moje živčnosti. Najprej se opravičim, zakaj sem nedosegljiva, nato pa … kličemo, ker smo želeli premestiti vaš termin za carski rez. In naprej sem si mislila, okej, ni problema, ampak ker sem bila na liniji z babico in ne z zdravnico, je rekla, da me bodo naslednji dan še enkrat poklicali. Naslednji dan sem napolnila telefon in zagledala sms “ker ste telefonsko nedosegljivi, vam sporočamo, da smo vaš termin prestavili na 30. 5. 2023”. Pogledam debelo v telefon, “danes je 30. 5. 2023”!. V tem času pa že klic iz porodnišnice: no, gospa Butaja, če imate čas, pridite danes v porodnišnico in bomo opravili poseg. Jaaa seveda, nisem psihično pripravljena danes, jaz sem psihično pripravljena na petek, na srečo sem imela zelo razumljivo osebje in je tako ostal petek. Res sem bila srečna, da se nisem oglasila na zadnjem dopustu na telefon, ker na koncu si je naš mali vendarle sam izbral petek za svoj rojstni dan. V četrtek na CTG-ju so se baje že risale nekakšne krivulje, ki jih sama nisem zares čutila, zato pa sem jih toliko bolj zvečer. Zadnjo večerjo v restavraciji sem že malenkost predihavala, doma se je samo še stopnjevalo. Ponoči sem se zbujala z “boli boli boli boliii” in ker sem obiskovala stranišče v temi, sem gladko spregledala, da se je vendarle “začelo”. Ko sem ob štirih zjutraj prišla do dobesednega razsvetljenstva v vsej zmedi, nisem vedela, kako se tem stvarem sploh reče po nemško. Seveda, torba za v porodnišnico ni bila do konca spakirana, tako, da sem hitro počasi se uredila in napotila proti porodnišnici. Tam je šele začelo boleti, še dobro, da so partnerju ponudili zajtrk, ker sem jaz morala biti na tešče in mi ni veliko manjkalo, da koga zadavim med popadki. Končno olajšanje v žilo, ajoooo. In potem se je šele začelo veselo. Ker sem sama iz zdravstvene stroke in vem, kako važne so izkušnje, sem dovolila biti poskusni zajček specializantom. Na tej točki mi je bilo itak že vseeno, kdo me vidi razgaljeno in kdo ne. Pride mladi specializant in reče, da bi preveril stanje, pogleda še babico in jo prosi, naj za njim preveri še sama, saj da on ne zna še zares. Malo mi je manjkalo, da mu nisem nazaj zabrusila, da naj verjame vase in tega nikoli več ne ponovi pred pacientom. Ko je babica rekla, da če bi bil mali v pravi legi, bi se ta dan rodil, me je prevzel občutek sreče. Od tega stavka naprej sem se sprostila, no ja, nekako do naslednjega popadka, ki je bil noro intenziven. Skozi čas sem prišla do zaključka, da se mi sanja ne, kako bi naravno predihala te popadke, ker je strašno bolelo že to, kar sem doživela, pa je bil to le začetek popadkov. Nazaj k specializantom; spodaj v operacijski so specializanti malo ugibali, kako močan odmerek mi morajo dati in ob tem pozabili na eno ničlo, torej predvidevali so pet namesto petdeset ali nekako tako. Tudi ta šok prediham in me preložijo na mizo, razgaljena kot sam Jezus z rokami proč od sebe ležim in gledam. Tako tiho me že dolgo nihče ni videl, na srečo je to tišino prekinil moj Aleš, ko je vstopil v dvorano. Prav čeden je bil v tisti modri obleki. In potem čakam, živčno čakam. Čutim, da nekaj delajo po mojem trebuhu, čutim pritiske, čakam, da zaslišim njegov jok. In končno, najprej njegov jok, potem pa še najine solze sreče stečejo po licih.

Tukaj je, najino bitje.