Iz mojega mehurčka (1)

Murphyjev zakon

Nekaj uvodnih besed o novem obrazu, katerega misli boste prebirali približno enkrat mesečno. Mogoče vas slog pisanja spomni na moje članke, ki ste jih brali v metliščini. Ob tem so si vsi nebelokranjski bralci lomili jezik. Zato me boste brali v slovnično pravilni slovenščini, medtem ko sem si sama nakopala delo z iskanjem pravilnih izrazov in besed. Kakorkoli že, obljubim vam, da se boste nasmejali, včasih zamislili, nekajkrat se ne boste strinjali in kdaj pa kdaj vam bodo moje besede pogrele dušo in srce. Takšna sem; rada napišem stvari takšne kot so, predvsem takrat, ko si drugi zatiskajo oči ali pa se sprijaznijo z novo situacijo.

Murphyjev zakon - če gre lahko nekaj narobe, bo tudi šlo, je bil že nekajkrat moj izgovor, zakaj gredo stvari po zlu. Veliko lažje in lepše je okriviti zakon, kot pa priznati, da bi bilo treba nekaj drugače narediti.

Navadno se že ponedeljek začne slabo, dogodki pa si potem zgolj še sledijo, vse do usodnega dne. Polna je luna je v teh dneh bistvenega pomena, če pa ni polna, potem je mrk, če ni mrk, je mlaj, … Tokrat je bil petek dan D, ko je šlo vse, kar bi sploh lahko šlo, v poponoma napačno smer. Dan sem začela z mnogo prekratko nočjo, kateri je sledil kolokvij v Ljubljani. Pa pojdimo po vrsti.

Dobro preračunam, kdaj moram odditi od doma, da bom prišla pravočasno na avtobus. In načeloma me računanje ne pusti na cedilu, če gre vse tako, kot mora iti. Deset in štirideset minut odbije na stenski uri, ko štartam. Hitro testiranje v Muljavi zamudim, plan B je Ivančna Gorica. Množica pred testirno točko mi ravno ne vlije upanja, sploh ob misli, da imam čez 20 minut avtobus. Postavim se v vrsto, ki se že 15 minut ni premaknila. Približam se okencu s spuščenimi roletami, na katerem piše, da načeloma danes normalno delajo. Povprašam, če še kje drugje v Ivančni testirajo, na kar mi vsi odkimajo. In tukaj se začne domino efekt. Avtobus je odpeljal, jaz nimam testa in čez dobro uro imam kolokvij v Ljubljani. Okej, plan C je Grosuplje. Ker nimam vinjete, hitim po stari cesti. In lej ga zlomka, sredi poti zapora ceste. Medtem ko googlam drugo smer, me obliva hladen pot. Ko preverim, kje še testirajo, vidim, da imam še čas. Torej, še je upanje! Pridem končno v Grosuplje pred gasilski center in seveda - mojemu naslovu ustrezajoče, testirajo samo do desetih. Mrak mi pade na oči. Sledi histerično iskanje drugega testirnega kraja. Nekako me informacije pripeljejo do zdravstvenega doma, kjer na vprašanje, če tam opravljajo teste, dobim pogled, kot bi vprašala, če je tam Tutankamon, pa verjento bi mi bolj znali odgovoriti na to vprašanje, kot pa na moje v tej korona eri. Torej, še vedno ne vem, kje testirajo, sanja se mi ne, kje v Grosuplju je avtobusna postaja, in ideja, da bi se po poti do faksa učila, pade v vodo. Tolažim se, da mi bo uspelo. Končno ugledam luč na koncu predora, pred Šparom namreč testirajo. Zraven je tudi avtobusna postaja, uspelo mi bo! Ampak, saj veste, kako pravijo; ne hvali dneva pred nočjo. Pridem na postajo, kjer sedi prijazno dekle, vprašam jo, če od tam avtobus pelje proti Ljubljani, dekle potrdi. V vsej tisti paniki pa pozabim, da Ljubljana ni tako majhna kot Metlika in da je zelo pomembno, katera številka piše na avtobusu. Bilo bi prelepo, če bi jaz, Laura, z nič občutka za orientacijo, sedla na pravo številko. Prijazen šofer, ki ga zaradi maske nisem nič slišala, mi je rekel, naj sedem spredaj in mi bo pokazal, kdaj naj izstopim. In res sva tako naredila, pustil me je pred predorom, kjer stoji znak “prepovedano peš skozi”. Imam še slabih dvajset minut, še vedno je upanje, da ujamem trolo, se tolažim. Lari fari. Prvo trolo sem zamudila, druga pa je zamujila 19 minut. In tako sem v stilu zaključila dopoldne ter se povabila na tortico. Kaj pa naj? Mimogrede, še izbira torte je bila slaba.

Mogoče me pa je življenje vso pot opozarjalo, da bo ta kolokvij zame polom in da si nima smisla beliti lase. Mogoče pa se je vse zgodilo z nekim razlogom, ki ga še vedno ne poznam. Mogoče. Mogoče pa se bi drugič morala zbuditi 10 minut prej, ampak potem ne bi imela nič zanimivega za napisati.

Do naslednjič!