O prostovoljstvu v Afriki

Ste kdaj dobili občutek, da bi najraje spakirali kovčke in šli v neznano? Se za kratek čas umaknili od poznanega?

No, to se je zgodilo meni ravno leto nazaj. Odločila sem se, da poletja ne bom preživela v svojem domačem okolju, da naslednje poletje ne bo moje običajno poletje. Prijavila sem se na Erasmus+ izmenjavo na Portugalskem, ker pa to ni bil dovolj velik izziv, ostal pa mi je še en mesec poletja, sem nadaljevala svoje raziskovanje, tokrat bolj oddaljenih krajev. Spomini so me peljali nazaj v osnovno šolo, ko smo imeli predstavitev humanitarnega društva o prostovoljstvu v Malaviju. Že takrat so me prevzeli ti kraji. Želela sem pomagati pomoči potrebnim, a hkrati razširiti svoja obzorja, videti svet.

V Google sem vpisala prostovoljstvo v Afriki. Prvi zadetek je bilo društvo Potuj kot prostovoljec, ki že 10 let deluje v Gambiji, pomaga s pomočjo prostovoljcev, botrov in donatorjev iz Slovenije v državi, ki velja za eno najbolj srčnih a hkrati najbolj revnih ljudi v Afriki. Na njihovi spletni strani pa je zares pritegnil mojo pozornost zavihek za študente. Društvo je tam predstavilo možnost opravljanja prostovoljstva na svojem študijskem področju, hkrati pa od države dobil del sredstev sofinanciranih. Nemudoma sem kontaktirala Jasmino iz društva in kot bi mignil sem bila prijavljena na popotovanje svojega življenja. Vznemirljivo novico sem predstavila doma in kot vsaki zaskrbljeni starši so se tudi moji sprva odzvali na to novico negativno. A že naslednji teden je oči prišel na plan z idejo, da bi se mi na poti pridružil tudi sam. Seveda ga nisem jemala resno, a sem s časom ugotovila, da ima res veliko željo videti te kraje in tako sem naknadno prijavila še očeta.

In sva šla. Za moj rojstni dan, 4. septembra, sva se skupaj odpravila v Gambijo, pomagati ljudem, vsak na svojem področju. Šla sva brez pričakovanj, brez ideje, kako bo vse izgledalo, ni se nama sanjalo, da se bodo najini pogledi na dosedanje življenje spremenili za vedno.

Oči, po stroki gradbenik, se je prijavil za pomoč pri gradbenih delih. Vendar ta gradbena dela niso bila takšna, kot jih poznamo pri nas v Sloveniji. Vsako jutro se je odpravil z ostalimi prostovoljkami do šole, kjer je kot hišnik skrbel za popravila in skrb za okolico. O svojem delu je povedal: “Brez kakršnihkoli pričakovanj sem bil dodeljen za pomoč hišniku v šoli. Ampak biti hišnik brez orodja, žeblja, vijaka, je res mučno, a se moraš znajti, improvizirati, s tistim malo kar je le na voljo. Za košnjo trave tam ni kosa, temveč skrhana mačeta in nekakšna motikica, ni svedra, žage, še lopate so popolnoma drugačne. Na šoli smo popravili žlebove, malo pospravili in otrokom postavili gugalnico. Videti veselje v otroških učkah, ki sijejo iz teh drobnih črnih obrazkov, nežne rokice, ki jih pomenljivo ponudijo k tebi in ki se zasvetijo, ko pokažejo dlani, pa nežni in obzirni dotiki, ko spoznavajo belo in poraščeno kožo, so pravi obliž za zahodno razvajeno in odtujeno dušo. Človeka nehote prisilijo v ponovni razmislek, kaj je v življenju res pomembno, s kakšnimi odnosi komuniciramo, kdo in kaj smo oziroma bi morali biti, v kakšni družbi kot skupnosti živimo in kaj za svojo skupnost prispevamo. Resnično enkratna izkušnja! Biti in živeti z ljudmi v čisto drugem in drugačnem svetu, kjer presenetljivo vse funkcionira – po njihovih standardih. Neizmerno je spoznanje, kako malo človek potrebuje, da živi, da se razveseli ter je nenazadnje še srečen kljub zelo skromnim možnostim za življenje, praktično nikakršnim potencialom za napredek in popolnem brezupu za boljše življenje svojih potomcev. Priporočam vsem, ki bi se radi vrnili k osnovam življenja in bistvu človeške družbe.”

Jaz pa sem primarno delala na svojem študijskem področju, to je veterina. Pomagala sem na lokalni veterinarski kliniki Kombo, kar je bil kar velik izziv, saj predvsem dobava zdravil in opreme ni tako samoumevna kakor pri nas. Za neka osnovna zdravila iz Senegala, ki je sosednja država od Gambije, so imeli dobavni rok vsaj dva tedna. Tako se je bilo potrebno marsikdaj znajti s tem, kar so imeli v tistem trenutku pri roki. Kar pa me je tam najbolj žalostilo, je to, da živali, predvsem psi in mačke, še vedno veljajo za skoraj nič. Že sama miselnost ljudi, da lahko počnejo s temi bitji, kakor hočejo, da si živali ne zaslužijo osnovne oskrbe, je zame kot za veterinarja nepredstavljiva. Poleg te miselnosti se pridružijo še finančni problemi in dobimo stanje, kakršno je. Tam sem videla rane, kakor jih pri nas tukaj v Sloveniji na srečo, skoraj da več ni. Psi so bili popolnoma prekriti s klopi, ki prenašajo mnoge bolezni, marsikaterega psa so na živo objedali črvi. Kot sem že prej omenila, stvari, ki so za nas samoumevne, kot je osnovna oskrba živali z antiparazitiki, tam še zdaleč niso. Zato sem bila vesela, da sem bila lahko del tega, da sem vsaj kakšnemu lastniku približala idejo o dobrobiti živali, o osnovni oskrbi in podučila o kakšni bolezni.

Ker pa sem šla še vedno s humanitarnim društvom, sem se odločila obiskati vrtec za en dan. Odšla sem z ostalimi prostovoljci in pomagala voditi delavnice, kjer so trenirali svoje motorične in miselne sposobnosti. Najbolj pa se mi je vtisnil v spomin trenutek, ko sem korigirala parklje tamkajšnjemu ovnu in so mi vsi otroci prišli pomagati. Nekaj jih je držalo ovna za glavo, ostali so obirali moje hlače, polne travniških bodic, večina pa jih je z velikimi, a izjemno radovednimi očmi le opazovala. Bili smo prava ekipa. Najbolj prisrčen trenutek pa je definitivno bil, ko se je oven oglasil: »Beee,« in so otroci odgovorili nazaj z desetkrat bolj glasnim: »Beeee!« In to je trajalo vsaj 10 minut. Smejali smo se drug drugemu in enostavno bili v trenutku. Lahko rečem, da je bilo moje srce takrat resnično izpopolnjeno.

Kot zadnji akt moje prostovoljske poti pa je bila izkušnja v Gunjurju, kjer deluje enota prostovoljcev, ki skrbi za reševanje morskih želv. Splošno znano je, da se populacija morskih želv iz dneva v dan manjša zaradi sebičnosti človeštva, ko pa to tudi sam vidiš z lastnimi očmi pa slike iz National Geographica postanejo resničnost. Z očetom sva se pridružila nočni patrulji, ki vsako noč prehodi po 10 km po obali, kjer išče želve, ki valijo svoja jajca. Nato ta jajca prostovoljci zaščitijo pred plenilci in jih odnesejo v valilnico. Seveda sva bila te sreče, da se je ravno v tej noči izvalilo 30 malih želvic. Bile so tako krhke, a hkrati tako samostojne, ko so se poskušale prebiti iz peska nazaj v morje. V tem trenutku pa je bila nahranjena moja »veterinarska« duša.

Zanimivo, kako lahko vsak posameznik s svojimi dejanji spreminja svet. Seveda ne rešiš sveta z eno donacijo, eno rešeno želvo, eno popravljeno gugalnico, eno roko, a ravno ti majhni koraki na koncu štejejo. Kot mozaik. Dopolnjujejo se in tvorijo celoto. Zato poskusi tudi ti spreminjati svet na bolje. Podari nasmeh in toplo besedo, več za začetek niti ni potrebno.

Avtorica: Ana Štajdohar.