Kaj je neoliberalizem, zakaj ga imamo in zakaj ga bomo imeli še dolgo?

Neoliberalizem. Verjetno najpogostejši pojem, na katerega se kadarkoli sklicujejo bolj ali manj radikalni levičarji pri kritiki sodobnih družb. Za kaj dejansko gre?

V svetu politične ekonomije obstaja seznam možnih filozofij, ki so politikom na voljo. Ta seznam ima omejeno število možnosti, ne glede na zgodbe vedno novih politikov o “novih” ekonomskih pristopih. Ekonomski učbeniki na tej točki dogmatsko navedejo citat Johna Maynarda Keynesa: “Practical men who believe themselves to be quite exempt from any intellectual influence are usually the slaves of some defunct economist”. Keynes je mimogrede oče enega izmed najpomembnejših pristopov.

Glej ga zlomka, ko smo že pri Keynesu. Ta britanski ekonomist stoji za povojno ekonomsko strategijo Združenega kraljestva in večine zahodnega sveta. Po domače povedano, zagovarjal je, da vlade trošijo. Veliko. Vse, kar imajo na voljo - dokler ne bi prišlo do prevelike inflacije. Ekonomske sisteme držav je predstavljal kot žile, ki potrebujejo denar, da se po njih pretaka. Več denarja, kot se po njih pretaka, večje so “žile” – gospodarstvo držav.

En cajt je šlo na ta način fajn. Dokler ni prišla kriza. Ko pridejo krize, prihaja tudi do filozofskih premislekov – je obstoječa keynesianska paradigma še smiselna? Če bi šlo za tehnologijo, bi krizo rešil nek revolucionaren nov izum. Ni šlo za problem tehnologije, temveč ekonomske filozofije – “rešitev” je bila že zdavnaj izumljena, samo “odkriti” jo je bilo treba.

“Rešitev” je prišla v obliki pristopov ekonomskega liberalizma. Mislecev se je v tej struji skozi stoletja zvrstilo že kar nekaj, od Smitha, Ricarda, von Hayeka in, najzloglasnejšega, Miltona Friedmana. Zamisli njega in njegove t. i. Čikaške šole so zaradi svojih novih pristopov do liberalizma znane tudi pod imenom neoliberalizem.

Kaj liberalci zagovarjajo? Libertas – svobodo – za trge. Pustiti “nevidni roki” trgov, da dela svoje in prinaša blaginjo. Razhajanja pri liberalcih glede ekonomske politike nastanejo pri t. i. tržnih napakah. Trgi dokazano v nekaterih situacijah ne opravijo svojega dela in, če niso regulirani, iz širšega sistemskega vidika povzročijo skupno škodo. Primer je recimo, če ekološke posledice neke tovarne niso vzete v zakup in tovarna sicer služi, a je okoljska škoda, ki jo povzroči, skupno večja od zaslužka. Poenostavljeno gledano, bolj ekstremni kot so liberalci, manj pomembno se jim bo zdelo, da se te posledice – eksternalije – poskušajo ponotranjiti – internalizirati – v državne ekonomske modele.

Pozorni bralci so morda privzdignili obrvi, ker je bila ena prvih besednih zvez v članku politična ekonomija. Od kod prihaja politični zagon za neoliberalizem? Pisalo se je leto 1980, hladna vojna na vrhuncu. Republikanski predsednik Reagan nastopi oblast. ZDA je utrujena od kopičenja raznega orožja in “proxy” vojn. Iščejo nek nov, nevojaški način, da bi Sovjete pripeljali do zloma. Rešitev? Neoliberalizem.

Dotakratni kapitalistični sistem ZDA bi lahko poimenovali fordistični. Tekoči trakovi, vsak delavec s svojo nalogo. Podjetja iščejo tržne niše, jih poskušajo s svojimi izdelki zapolniti in pri tem tekmujejo za tržne deleže. V obzir pri svojih poslovnih modelih vzemajo predvsem dobiček, a tudi druge socialne in politične dejavnike. Delavci so v fordizmu namenoma plačani nekoliko več, a z zvitim namenom: da lahko potem te dodatne zaslužke – t. i. “living wage” - porabijo za izdelke tovarn, v katerih delajo.

Kaj je glavna razlika med neoliberalnim in fordističnim pristopom? Intenzivnost iskanja dobičkov. V fordističnem sistemu regulativne zavore željo po dobičkih industrialcev uravnotežujejo z družbenopolitičnimi dejavniki, pomembnimi za ostalo prebivalstvo. V neoliberalnem sistemu pa so meje porinjene do konca. Šteje samo produktivnost in nič drugega. Obzirov za vse druge dejavnike v ne boju, mesarskem klanju za tržišča praktično zmanjka.

Sovjetska zveza je močno zadolžena, skorumpirana in potrebna reform poskušala s tem novim ameriškim pristopom tekmovati. Rezultat je znan. Ekonomski zlom, ki je pripeljal hkrati v politični zlom in restrukturacijo, ki ni nikoli rešila temeljnih problemov. Ruska federacija ima danes državni BDP približno enak kot Avstralija …

Sliši se precej negativno. Ima neoliberalizem sploh kakšne prednosti poleg lomljenja sovjetske ekonomije? Oh, ja. Vsaka stvar, ki jo kdaj kupimo, ima dva vidika: proizvodnega in potrošnega. Za slednjega levi politiki (kritiki neoliberalizma) zelo radi “pozabijo”. Namreč, za potrošnike boljše političnoekonomske filozofije kot neoliberalizem ni. Proizvajalci pod minimalnimi pravili bijejo bitko z enim ciljem: dostaviti kupcem čim več “izdelka” za čim nižjo ceno. Ne glede na to, kateri proizvajalec uspe, so končni zmagovalci te bitke kupci. Po drugi strani, iz vidika delavcev v proizvodnji (na ta vidik radi pozabijo desni politiki) …

Potem je tu še (za nekatere) pozitivni politični vidik. Prednost pri proizvajanju izdelkov na veliko imajo zaradi ekonomskih zakonitosti tisti, ki lahko proizvajajo v čim večjem obsegu. Tako lahko za enoto izdelka dosežejo čim nižjo ceno. V neoliberalnih sistemih postanejo t. i. ekonomije obsega, prednost, ki je bila prej za bilance podjetij dobrodošla, kar naenkrat nujne za samo preživetje večine podjetij. Hkrati pa omogočajo tistim, ki obstanejo, še boljši razvoj. Primer je recimo združevanje avtomobilskih gigantov, kot sta Renault in Nissan. Katere države imajo pri tej bitki za preživetje prednost zaradi velikih domačih trgov? Velike. Te iste države imajo v rokah tudi ključne vajeti pri izbiranju globalne političnoekonomske filozofije. Čisto po naključju imamo torej danes takšno, ki njim ustreza.

Kaj pa, če meni neoliberalizem niti ni tulk fajn, pa bi rajši dal malo več za svoje izdelke, da so lahko zaradi tega bolj spoštovane delavske pravice in njihove delovne razmere? Je pri proizvodnji bolj upoštevana skrb za trajnostni razvoj in okolje? Imajo podjetja iz držav z manjšimi domači trgi, kot je Slovenija, večjo možnost za obstanek? Lahko da. Pa da res?

Važni končni poudarki: EU regulira neprimerno bolj kot ZDA. V ZDA demokratske vlade regulirajo bolj kot republikanske. Države članice EU imajo med sabo drugačne pristope do regulacije. Kljub temu, da smo del sveta, ki je na nek način neoliberalen, imamo zaradi članstva v EU precej močno zaščito pred tistimi najbolj grotesknimi izpadi neoliberalizma (beri: klorirani piščanci). Zagotovo pa so tudi znotraj EU različni pogledi na regulacijo: od leve proti desni želja po regulaciji upada. Želiš v ta sistem poslat signal, kjer se tebi zdi, da je tista prava stopnja regulacije? Postani aktiven državljan: udeležuj se volitev, predavanj, okroglih miz, shodov, beri, podpisuj peticije … Pri tem vedno konstruktivno in iskreno prisluhni tistim, s katerimi se ne strinjaš – na ta način preveriš trdnost svojih pogledov in jih morda dopolniš, nadgradiš ali celo pridobiš koga na svojo stran.

Avtor: Matej Banovec, foto: Delo.si