Jaz – narcis

Od organov v človeškem telesu so možgani edini zaklenjeni v kletki, obdani z lobanjskimi kostmi. So eden redkih delov, ki ne boli, in bi lahko vanje mirno zarezali z nožem.

V spomin si prikličimo prizor iz filma o Hannibalu Lecterju, v katerem istoimenski lik odpre žrtvi glavo. Kljub temu da vidimo bogato prekrvavljene možgane, je žrtev budna in še sposobna pogovora, čeprav je jasno nekaj narobe z njenim odzivanjem. Hannibal s skalpelom zareže v frontalni del možganov s pojasnilom, da je ta del odgovoren za dobre manire človeka. Izrezan košček popeče in z njim nahrani žrtev, ki odvrne, da je hrana okusna.

V prizoru nam je predstavljen koncept delovanja možganov, in sicer da je posamezen del odgovoren za določeno funkcijo. Tako imamo področje zadolženo za razumevanje govora, za premikanje oči, za prepoznavanje obrazov in nekoliko skrivnostno področje, zadolženo za presojo. Naloga tega področja je izbrati najbolj pravično opcijo in zatreti skušnjavo pridobitve osebne koristi. Intuitivno bi pomislili, da vsak poseg v možgane vodi v nezavest, vendar do slednjega pride šele ob obsežni poškodbi.

Za Hannibala so značilna surova dejanja, manipulacija drugih, pomanjkanje empatije in zatekanje k nasilju, z eno besedo bi ga opisali kot psihopata. Specifično zanj je, da svoje žrtve izbira glede na koristnost družbi in jih na koncu poje. Ironično, da je ravno del možganov, ki ga servira v zgoraj opisanem prizoru, pogosto okvarjen pri psihopatih.

V preteklosti so človeka razdelili na dve ločeni entiteti, na telo in dušo. Slavni Aristotel je mislil, da je srce center duše in da je funkcija možganov le hlajenje krvi, zato naj bi bil človek manj vročekrven od živali. Kasneje so center duše postavili v možgane. Vsako brskanje po možganih naj bi skrunilo dušo posameznika in mu onemogočilo vstop v življenje po smrti, zato je razumljivo, da so možgani relativno slabše raziskani od preostalih organov. Koncept dveh ločenih entitet – duše in telesa – je zastarel v 19. stoletju, ko so dognali, da so kognitivne funkcije lokalizirane v možganih. K temu spoznanju jih je vodila nesreča Phineasa Gagea, ki se je ukvarjal z gradnjo železnic. Nekega dne je prišlo do nenačrtovane eksplozije in železna palica se mu je zapičila v lobanjo ter mu uničila levi frontalni reženj velikih možganov. Po okrevanju je na prvi pogled izgledal brez kakšnih funkcionalnih izpadov, vendar se je osebnostno spremenil.

Od takrat znanost na možgane gleda drugače, nič več ne govorimo o duši in telesu, temveč se fizične spremembe možganov odražajo v spremembi vedenja, duše. Ideja prihodnosti je, da bi znali vsako duševno stanje, npr. depresijo, demenco, osebnostne motnje, povezati z okvaro možganovine. Še vedno velja, da na duševne bolezni gledamo drugače, kot na bolezni drugih organov. Če ima nekdo srčni infarkt, mu naklonimo svoje sočutje. Če pa se nekdo začne drugače obnašati, tj. če začne prekomerno pozabljati stvari ali če postane prekomerno vzkipljiv, pa ga označimo za čudaka, čeprav je do navedenih stanj lahko prišlo na enak način kot pri srčnem infarktu. V obeh primerih se je lahko zaprla žila in dotok krvi se je prekinil.

Možgani so živa stvar in se prilagajajo okolju, še posebej je ključno obdobje otroštva in adolescence. Če je karkoli narobe v tem času, se to pokaže na osebnosti. Ta je skupek človekovih trajnih značilnosti in stališč, ki se razvijejo v interakcijah z okolico in se kažejo v našem vedenju, čustvovanju in mišljenju. O osebnostnih motnjah pa govorimo ob skrajni poudarjenosti nekaterih osebnostih lastnosti, ki so neprilagodljive in nespremenljive ter povzročajo težave v odnosih z okolico ali pa človek sam zaradi njih trpi. Po domače, to so osebe, ki so skrajno neprijetne za druženje in ki se stalno zapletajo v spore. Ena takšna lastnost je zagledanost vase ali narcisizem. V grški mitologiji je bil Narcis lovec in poznan po svoji lepoti. Po dolgem lovu je postal žejen in se odpravil k stoječi vodi. Ko se je stegnil prek roba, je zagledal svoj odsev na gladini vode in se vanj zaljubil. Ob ugotovitvi, da je odsev njegova lastna podoba, je postal razočaran in napravil samomor.

V psihologiji govorimo o narcisistični osebnosti, ko odrasla oseba kaže vztrajajoče vzorce grandioznosti, arogantnosti, upravičenosti lastne pomembnosti, potrebo po občudovanju in pomanjkanje empatije. Narcisistična oseba bo v sklopu grandioznosti poveličevala in napihovala svoje dosežke (»sem najpametnejši, najboljše opravljam svoj poklic, sem najboljši smučar, najboljše pojem«), zasledovala bo uspeh, moč, lepoto ali slavo. Če bomo takšnim osebam dokazali, da je nekdo boljši od njih, se bodo potrudili, da to pozabijo, da se o tem ne pogovarja ali pa bodo dosežek diskreditirali. Takšna oseba bo o sebi razmišljala kot o nekom posebnem, unikatnem in se povezovala z vplivnimi ljudmi (»sem nekaj drugačnega, zato me ne razumete, zame je pot v svet slavnih že tlakovana«). Na vsak način bo želela slišati občudovanje drugih, kot to počnejo starši svojim otrokom (»ti si najlepša; ti si princeska; o, kako si ljubka«). Že samo s svojim obstojem bo zahtevala posebno ravnanje in upravičenost do raznih dobrin, ki si jih poželi, brez ozira na svoje dolžnosti. Ljudi v svoji okolici bo izkoriščala s ciljem, da doseže uspeh, in bo do njih pogosto zavistna. Ne le, da je do drugih arogantna, prav tako je nezmožna sočustvovanja (ni oseba, na katero bi se obrnil v stiski). V osnovi pa so osebe znotraj prazne in iščejo potrditev drugih. Če narcisistični osebi nasprotujemo ali ji povemo, kar se ne sklada z njenimi prepričanji (»nisi tako lep, kot si misliš«), se bo odzvala z agresivnostjo, redko z nasiljem. Zunanjo potrditev v sodobnem svetu najlažje dobijo prek socialnih omrežij, zato jih tudi neizmerno radi uporabljajo.

Narcis je močno podoben Potemkinovim vasem – zunanjost brezhibna, v notranjosti pa gori. Čeprav so narcisi ob prvem srečanju izjemno očarljivi, polni energije in simpatični, čez čas postanejo neprijetni za druženje in konfliktni. Z lahkoto se v njih zaljubimo, kljub temu da so takšne osebe le površinske in se ne izkažejo kot dobri partnerji. Njihova značilnost je nezvestoba. Vzemimo zdravo razmerje za primerjavo. Ko se partnerja srečata, je popolnoma normalno, če drug drugega povprašata o poteku dneva, o tem, kako se počutijo, kakšne načrte imajo za naslednji dan ter se medsebojno poslušata. Razmerje z narcisom poteka kot enosmerna komunikacija, namreč oni ne vprašujejo partnerja teh vprašanj, ampak uživajo, ko govorijo o sebi, o svojem dnevu.

Ne preseneča, da na delovnem mestu z njimi ni najlažje sobivati. Kljub temu pa je narcisizem načrt za uspeh, saj jih ne ovira empatija. Svoje cilje in potrebe vidijo kot najpomembnejše. Pri diskusiji bodo vztrajno zagovarjali svoje ideje in nasprotujoča mnenja preslišali, lahko bodo postali tudi agresivni do drugih, če čutijo, da je njihova vzvišenost ogrožena. Če imamo takšnega šefa, se ne bo zmenil, če imamo bolnega otroka doma, potrebnega pomoči, in moramo zato zapustiti delovno mesto. Dokler prihaja spodbuda iz okolja, recimo, če so pri svojem delu uspešni, bodo še bolj motivirani. V nasprotnem primeru bodo narcisi pustili službo. Ker se povezujejo z visokimi položaji in vplivnimi ljudmi, nikakor ne bodo srečni s povprečno zaposlitvijo. V tem primeru, ali bodo službe često menjevali ali bodo prenehali z delom, misleč, da so pomembnejši od drugih in da so upravičeni do finančnega vzdrževanja s strani partnerjev, staršev ali drugih.

Kako nastane narcis? Ali se takšen rodi ali ga vzgojimo? Zaenkrat še ne moremo ponuditi enoznačnega odgovora. Zdi se, da delno prispeva genetska zasnova (ki je zadolžena za razvoj možganov) in okolje, v katerem otrok odrašča. Pokazali so, da imajo otroci iz kolektivističnih kultur (npr. iz bivše Jugoslavije) manj narcisističnih lastnosti kot otroci iz individualističnih, kapitalističnih okolij (t. i. zahodnega sveta). Pri oblikovanju osebnosti otroka imajo ključno vlogo starši. Nakazuje se, da otroci razvijejo narcisistične značilnosti ob prekomernem starševskem nadzoru, nekonsistentnemu kaznovanju, prekomernem napihovanju otrokovih lastnosti in tudi ob surovem, nasilnem vzgajanju. Na kratko. Otroka moramo naučiti sprejeti poraz, ne pa ga nagrajevati z medaljami za sodelovanje, za slabo predstavo. Ob kaznovanju otroka vedno vnaprej dobro premislimo, če je kazen primerna glede na storjeno dejanje, potrebno je tudi upoštevati svojo trenutno občutljivost zaradi službe ali partnerja. Narcisistične lastnosti lahko pogosto opazimo pri otrocih in najstnikih, vendar se načeloma z leti stanje izboljša.

Ob skrajni poudarjenosti značilnosti narcisizma in osebnih težavah, ki so nastale zaradi osebnostnih lastnosti, govorimo o narcisistični osebnostni motnji. Zanjo ni zdravila. Največja težava pri njih je, da ne obiščejo zdravnika, saj ne vidijo problema, ki je v njih samih, ampak napake prelagajo na druge.

Če povzamem, naša osebnost je posledica zgradbe možganov in prepletenosti različnih predelov med seboj ter zgrajena iz različnih osebnostnih lastnosti, med drugim lahko sem štejemo tudi narcisistične lastnosti. Vsak od nas ima v sebi nekaj mitološkega lika Narcisa, vendar to še ne pomeni, da je z nami kaj narobe.

Avtor: Jaka Šikonja

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice