Planinski pohod na Mirno goro

Sobotno akcijo "Hervis izlet meseca" je vodila Planinska zveza Slovenije v sodelovanju s planinskim društvom Črnomelj in Hervisom Slovenija.

Udeležencev je bilo 18. Pohodniki so prišli z Gorenjske, Krškega, Brežic, Birčne vasi, Srednje vasi, nekaj je bilo Belokranjcev.

Z Vrčic smo šli čez Blatnik, vas Škrilj do planinskega doma na Mirni gori. Od doma na Mirni gori smo nadaljevali vrh Mirne gore. Po vpisu v knjigo in žigosanju izkaznic smo sestopili doma. V domu smo se okrepčali z odlično hrano (ričet, jota, palačinke), ki jo je pripravila oskrbnica Jožica ob pomoči sestre Tončke. Pred odhodom smo pred domom naredili še skupinsko fotografijo udeležencev.

Sestopili smo mimo Zmajeve doline, Planinske luže in po Dolfovi stezi do izvira. Na Planini smo si pri gozdarski koči ogledali muzej na prostem: vagonček ozkotirne gozdne železnice, sušilnico sadja, prerez oglarske kope, voz s hlodi, pri cerkvi sv. Elije pa na nagrobnih spomenikih še napise v nemškem, kočevarskem jeziku. Nadaljevali smo do Kleča, si ogledali vodnjak pod štorom in ruševine nekdanje cerkve sv. Andreja in končali na izhodišču na Vrčicah.

Na izhodišču in med vzponom je bilo megleno, tudi razgledov z vrha nismo imeli. Pri sestopu na Planino se je oblačnost razkadila in na Vrčicah je posijalo sonce. Za hojo je bilo okrog 10 stopinj prav prijetnih. Poti so bile kljub nočnemu dežju le malo blatne in ne preveč spolzke.

Slišali smo tudi zgodbo o mirnogorskem zmaju, ki se glasi tako: Sam nastanek cerkve je povezan z ljudskim izročilom, ki pripoveduje, da je v votlini na gori domoval zloben zmaj. Ko je v dolini dozorelo žito in zorelo grozdje, je bruhal nevihtne oblake, s katerih je padala toča. Nekoč je toča uničila ves pridelek kar sedem let zapovrstjo, zato je zavladala lakota. Ljudje so se v stiski zatekali po pomoč k sv. Frančišku Ksaveriju kot varuhu pred vremenskimi nevšečnostmi. Nad zmajevo votlino so pozidali njemu posvečeno cerkev in hude ure so prenehale. Ker je na gori zavladal mir, je dobila ime Mirna gora.