Fant, ki že zgleda, da bo zabil gol

Rok Kronaveter ga hvali kar v množini. »Po optimističnem scenariju sem lani računal, da jih bo za nas dal 10. Dal jih je 15!« dodaja Dejan Grabić, trener Brava. Muamer Vugdalić, ki ga je opazil za Ljudski vrt, pa napoveduje: »Tak igralec, ki ga iščeš. To je prihodnost!«

Opazi se ga, še preden dobi žogo. Težko, da se ga ne bi. Ko pa ima žogo pri sebi in krene, se skoraj (po)kaže s prstom nanj. Kakšen je! In kako gre! Izstopa, zgolj pripravljalne tekme gor ali dol. Saj je lani kot iz Maribora posojen napadalec Brava pokazal, kaj zna in zmore. Marsikaj. In še več. Aljoša Matko, številka 17, letnik 2000. Napadalec Maribora in slovenske reprezentance. Fant, ki že zgleda, da bo dal gol.

Zanj te zadnje niso bile prve priprave s člansko ekipo Maribora. V Ljudski vrt je iz Krke (in pred tem Bele Krajine) prišel že pri petnajstih, dal skozi vse selekcije, postal dvakratni najboljši strelec mladinskega prvenstva, že bil tudi v kadru pri Darku Milaniču, a minut v napadu in članski konkurenci Maribora ni dočakal. Nato je lani odšel na posojo v Bravo ter se eno sezono in petnajst zadetkov kasneje v Ljudski vrt vrnil s tako samozavestjo, da je gladko prebijal 1. FC Slovačko in Muro ter obakrat zabil začetni gol za 1:0. Ni čudno, da mu je Rok Kronaveter namenil tako izrazit kompliment: »Dodal je kvaliteto, spet imamo prepotrebno hitrost, ki jo spredaj potrebujemo.«

Navodila za Matka so preprosta

Ko smo poklicali Dejana Grabića, trenerja Brava, ki je minulo sezono iz Ljudskega vrta dobil na posojo Martina Kramarića in Matka, ni niti malo okleval na vprašanje, koliko golov je sam imel v mislih, da bi Matko lahko prispeval. »Računal sem, da jih bo dal maksimalno deset. Po optimističnem scenariju,« je začel Grabić, »no, dal jih je petnajst.«

Sergej Jakirović, ki ga ima zdaj nazaj v moštvu Maribora, pravi, da je pravzaprav vseeno, kako, samo da zabije: »Navodila zanj so preprosta: čim hitreje do gola in naj da gol.« In zabijal bo, če bo le dobival minute, napoveduje njegov mladinski trener Muamer Vugdalić.

Kajti če kdo, ga dobro pozna Vugdalić. Nekdanji slovenski reprezentant in branilec Maribora, tudi nekdanji trener mladinske selekcije vijoličastih, je bil tisti, ki ga je prvi opazil kot kandidata za Ljudski vrt. »Igral je za Krko, ko je bil še star 15 let. Predlagal sem ga športnemu direktorju Zlatku Zahoviću.« Ampak kaj je imel Matko za razliko od drugih? »Rekel sem, da imamo igralca, ki je zame potencial in da bi bilo dobro, če prišel v Maribor. Zlatko je prisluhnil, poklical njegovega agenta, njega in izrazil željo. K nam je prišel, ko je končal staž prvega leta pri kadetih.«

Ima hitrost in direktnost proti golu

Kar pomeni za fanta, rojenega leta 2000, da je kmalu zaigral ob kadetski tudi v mladinski ligi, kjer so bili vsi dve leti starejši od njega. In to v napadu. Ni se dolgo obiral, kaj šele bal. Krenil je, se dve leti kalil, nato pa postal najboljši strelec mladinske lige v vijoličastem. Dvakrat. »Kot trener oceniš, ali je ali ni. Aljoša je predrzen in – upam, da se to ne sliši narobe – pošteno ‘pokvarjen’. Imel je to hitrost in direktnost proti golu. Res si je želel in govoril, uf, danes ga bom jaz zabil. Tak igralec, ki ga iščeš. To je prihodnost,« ga navdušeno opisuje Vugdalić.

Kaj to pomeni? »Jajca ima, ne boji se. Vedno se je dokazoval in želel napredovati. In tudi je, edino nesrečo, ki jo je imel, je bila tista nesrečna poškodba.« Nobena poškodba ni srečna, ampak ta je bila posebej kruta. Prijateljska tekma z Manchester Cityjem, četudi prijateljska, je pač redka priložnost. Trenutek, ko se gre do konca. Dobesedno. »V zadnji stotinki prijateljske tekme se je poškodoval in bil odsoten zaradi stopalnice štiri mesece.« Pa nič zato, je spravil noter. Ker ima, tako Vugdalić, v sebi to večkrat omenjeno pozitivno predrznost. Tista, s katero je denimo Muri v mladinski ligi zabil pet golov. Na eni tekmi.

Potrebuje minute in oporo

»Samozavesten je toliko, da sem ga tiščal v moštvo, kolikor se je le dalo. Bil je dvakrat najboljši strelec lige, ponosen sem, da sem z njim delal tri leta in da sem mu nekaj lahko dal. Res mi godi, ko sem prebral, kako je že javno povedal, da sem ga jaz opazil in našel,« verjame Vugdalić.

Za razvoj Matka bo ključne dvoje: minutaža in opora. »Moraš stati za njim, ne smeš takoj zgubit zaupanja vanj. Čaka ga večja konkurenca, zdaj bo videl, kako je, ko bo naletel na (naj)večje ambicije kluba. Fantu je treba dati priložnost in mu stati ob strani. Takšni fantje rabijo igralne minute, brez tega ugasnejo. Ampak vem pa nekaj. Če bo trpel, bo dvojno vrnil.« Najbolj v napadu, lahko pa tudi na krilih. Pri mladincih je sicer največ dal kot samostojni napadalec. Kje je njegova pozicija? »Lahko ga uporabiš kjerkoli v napadu. Ima prirojeno eksplozivnost, ko bo oddelal še dvoje, troje priprav, bo dvignil še vzdržljivost.«

Gole zabija na vztrajnost in občutek

Če pa kdo res ve, kako je dobiti in uporabiti takega igralca v članski konkurenci, je to Dejan Grabić. Lani je z Bravom spisal sijajno zgodbo, spravil ljubljansko moštvo, novega prvoligaša, do šestega mesta. Rumeni so zabili 50 golov, Matko jih je prispeval kar 15. »Res je presenetil, pa čeprav sem ga poznal še iz mladinskih reprezentanc, kjer sem bil pomočnik Agronu Šalji. Bistveno zame, ko govorimo o Matku, je to, da ima karakter, je delaven in nepopustljiv. Njegova kvaliteta je, da zabije gole. Vseeno je, kako, ampak dosega jih.« Pa se ne bi dalo to bolj(e) opisati, kako jih dosega? »Na vztrajnost in občutek, je v pravem trenutku na pravem mestu.«

Za Grabića je Matko dragocen igralec, ker ima redko videno kombinacijo: dobra štartna hitrost, končna hitrost in vzdržljivost. »To se na evropskem nivoju išče in on to ima. Veliko dela na preventivi, na sebi, ostaja pred in po treningu.« Kaj pa njegov karakter? Napadalci so pač ljudje posebne sorte. Ko zabijejo, letijo nad oblaki. Kadar ne, padejo v krizo. Takrat odločajo človeške kvalitete. »On je skromen, lepo vzgojen,« našteva Grabić. »Je pa samozavesten in je tudi vzkipljiv, ko gre nekdo preko njega. Nikomur tega namreč ne dovoli, je precej čustven. Nobenemu ne bo priznal da je boljši. Saj bo to zanj stresno, ampak ‘drgnil’ bo, dokler mu ne bo ratalo.« Pa še nekaj ima oziroma je imel vsaj v Bravu: »Priljubljen je, poheca se, ima pa fokus.«

Popravil je marsikaj, hvala lepa, 1:0

Za vsakega trenerja, pravita sogovornika, je najboljši občutek, ko vidi, da igralec napreduje, ker je upošteval nasvete. Grabić je spremljal, kako je Matko prodiral proti 1. FC Slovačko, ko je tudi zabil enega od dveh golov na pripravah: »Vidim, da zna počakati in si vzeti prostor. Popravil je marsikaj in se nadgrajuje v Mariboru. Super!«

Drugi gol je komentiral Vugdalić, ko je Matko proti Muri raje podal Milcu, pa vseeno zabil. Lahko bi pomeril že prej, šel sam. »Pa ni, odločil se je, kakor se taki igralci odločajo. Prepričan pa sem, da če bi se odločil drugače in krenil sam… Bi bilo prav tako nevarno. Ampak krenil je, podal in nato vseeno zabil. Hvala lepa, 1:0. Koliko tekem je odločil na tak način samo pri nas za mladince, uf!«