Zdenec Vumol

Izgubljena naravna dediščina: ZDENEC VUMOL, izvir ob Kolpi pod Adlešiči.

Uganka Otona Župančiča: »Leze, leze – kamenje liže,

Dere, dere – goro pobere.« (voda)

Navadno so naselja nastajala v bližini vodnih virov – studencev, potokov, rek, saj je bila pitna voda vedno pogoj življenja in s tem razvoja. Tudi Adlešiče so prvotni prebivalci verjetno naselili zaradi bližine izvirov. V kraški Beli krajini je voda še posebna dragocenost. Najpomembnejši je bil izvir Vumol - v adlešičkem bregu. (V nekaterih zapisih iz časa med obema vojnama se pojavlja tudi ime Umol – napačno. Še bolj absurdno pa je napačno poimenovanje ob samem vodnem viru ki ga je postavil upravljavec, kjer še vedno piše Vumole.)

K zdencu so ljudje hodili s posodami – največkrat s »kablom« (škaf z ročaji, ki so ga ženske nosile na glavi; poln vode pa je tehtal 13 kg) in so to vodo uporabljali za pitje in kuho. Velikokrat so bili za nošenje vode zadolženi tudi otroci, ki so jo nosili v manjših posodah ali škaf dva skupaj »s ščapom« - palico. Redko pa so jo vozili z vozovi ali tovorili z živalmi. Studenčnica ali kar zdenec iz Vumola, kot so ji rekli, je bila vedno cenjena in ljudje so bili prepričani, da je ta voda boljša kot katera koli druga voda v okolici. V Adlešičih je bila še pred drugo svetovno vojno navada, da so dekleta na Novega leta dan – 1. januarja pohitela k zdencu, da bi prva zajela vodo in jo prinesla domov. Ljudje so bili prepričani, da se bo to dekle poročilo še to leto. Zato so nekatera dekleta skrivaj odhajala po vodo v Vumol, - ki je precej daleč iz vasi, pot nazaj pa strmo navkreber – že kmalu po polnoči.

Prva je včasih ponagajala in ogradila zdenec s trnjem in kamni, da so druge težje prišle do vode. Dekleta, ki jim ni uspelo biti prve, so se navadno tolažile na način, da so rekle: »tista, ki je bila prva, je odnesla staro vodo, me pa bomo svežo«. Do prve svetovne vojne je bila tudi navada, da so se dekleta zdencu prvega januarja zahvalile z darovi: v izvir so vrgle košček kruha, jabolko, oreh ali kakšno drugo dobroto. Zdenec so vaščani redno čistili – kamnita zložba okrog izvira pa je bila očitno zadnjič obsežneje obnovljena 1928 leta, saj je bila ta letnica vklesana v enega od lepo oblikovanih kamnov, ki so bili pripeljani od daleč – najverjetneje iz Velikih ali Malih sel, saj takšnega kamna v Adlešičih ni.

Poleti so se Adlešičani tudi radi kopali v Kolpi na tem kopališču, ki so ga imenovali »Pri zdencu. To je bil teren »Nabrežcev« (domačije v okolici cerkve, na hribu nad Kolpo), saj so prebivalci »Gornjih Adlešičev« večinoma zahajali k »Tržokovem slapu«.

Še anekdota iz poznih 80-ih let: Kate Grganova (od Doljnih Grganov) je šla poleti z vnuki, ki jih je bilo veliko, saj je imela 11 otrok; vnuki pa so v glavnem »ljubljanske srajce« - na polje. Pod hišo srečajo zasoplo Ivečo Marico, ki je iz brega nosila flaškon – studenčnico iz Vumola. Ponudi jo sosedi in ta jo navdušeno pije ter povabi vnučke: »Deca pijte, pijte, to je zdenec, kaj takovega doma nimate«. Pa otroci planejo po flaškonu in prvi nagne, naredi dolg požirek, se strese in hitro odmakne steklenico od ust, se obrne k druščini in ugotovi: »Zdenec? - Pa to je navadna voda«.

Žal je bil studenec, ta simbol starih Adlešičev z nepremišljenim posegom družbenega planiranja v 80-ih letih prejšnjega stoletja uničen. Namen posega je bil sicer plemenit – izvrtati vrtino v izvir, narediti črpališče in zagotoviti vodo za adlešiški vodovod, saj so bili vaščani do takrat odvisni od vode iz kapnic. Vrtanje je spodletelo, dotok vode se je zmanjšal in potrebne količine za vodovodno omrežje so dovajali kar iz reke Kolpe (domačinom tega pristojni niso razložili ). Adlešičani so tako tudi naprej veliko uporabljali kapnico iz domačih štern, za katero so menili, da ima kontrolirano poreklo. Tako je bilo vse do nove investicije v okviru projekta Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v drugi polovici 90-ih letih »Oskrba Bele krajine z vodo« – ko so Adlešiče priključili na centralni vodovodni sistem črpališča v Dobličah.

Žal je okolica uničena, sledu zdenca Vumol ni več, prvotnega stanja pa ni mogoče več vzpostaviti.

O nekdanjem zdencu ob katerem se je rada zbirala mladina, pričajo le redke fotografije. Na tej iz 50-ih let je legendarni Lojze Grabrijan – Modrček, včasih poimenovan tudi dr. Funtek. Tudi on bi lahko bil s svojimi šalami in hudomušnostmi navdih za obsežen spis.