Zakaj ne bi praznovali dvakrat?

Za Belo krajino je značilna svojevrstna družbenogeografska pestrost, saj tu v sožitju sobiva več kultur, religij in narodov. Ena specifičnih je kultura Uskokov, ki se še danes v veliki meri ohranja v vaseh Bojanci, Marindol, Miliči in Paunoviči in je še posebej živa v času božičnih in velikonočnih praznikov. O prisotnosti potomcev Uskokov še v več drugih vaseh na območju Bele krajine pričajo nekateri priimki, imena vasi, belokranjske narečne besede, ljudsko izročilo s folkloro ... Kar nekaj pa je tudi alohtonih priseljencev in njihovih potomcev pravoslavne vere.

Prav danes pravoslavni verniki po julijanskem (starem cerkvenem) koledarju slavijo novo leto. Slednje je sicer bolj povod za druženje in nima večjega kulturnozgodovinskega pomena. Bolj pomembno je obredno praznovanje božiča, ki se je ohranilo vse do današnjih dni in so ga praznovali pretekli vikend.

Vsako leto se 6. januarja na badnji dan pravoslavni verniki v poznih popoldanskih urah zberejo pri molitvi v cerkvi sv. Petra in Pavla v Miličih, kjer obredno zakurijo badnjak. Že zgodaj zjutraj badnjak pripravijo moški. To je suha hrastova veja, ki simbolizira drevo pastirjev, s katerim je Jožef zakuril ogenj ob rojstvu Jezusa. V obredu se ga nagovarja kot da bi bil oseba. Simbolizira »toploto«. Molitev je tudi letos daroval pop miliške cerkve protojerej-stavrofor Jelenko Stojanović. Zbranim je priporočil, da se posvetijo družini in cenijo mir ter vsak trenutek, ki jim je dan. Druženje na idilični lokaciji miličke cerkve, ob ognju in ob kozarčku rakije ima poseben čar. Družine slavje nadaljujejo s slavnostno postno večerjo. Meso se namreč lahko zaužije šele po polnoči, torej na božično jutro 7. januarja. Na bogato obloženi božični mizi sta obvezno pečenka in ćesnica (obredni kolač pečen že pred svitom sonca, v katerega se vmesi kovanec), ostale dobrote so priložene poljubno. Na rob mize se postavi božičnjak, poseben kruh, okrašen z venčkom, ovit v prt s priloženim jabolkom, koruzo, vžigalicami, denarjem ..., ki simbolizirajo plodnost in obilje. Pod mizo je položena slama, v njej pa so kovanci in sladkarije namenjene otrokom. Vsaka hiša mora že v zgodnih urah sprejeti moškega gosta (položajnika), vrata domov pa so za obiske odprta ves dan. Seveda se običaji razlikujejo od družine do družine, a lačen prav gotovo ne ostane nihče.

Letošnje praznovanje badnjega večera sem pod drobnogled vzel dijak SŠ Črnomelj Dimitri Mandič Petraš v okviru geografske maturitetne naloge. Zanimalo me je predvsem gravitacijsko območje miličke cerkve in pa stopnja ohranjenosti uskoške kulture. Veseli me, da se je tudi letos pri cerkvi v Miličih zbralo veliko število ljudi predvsem iz Dolenjske in Bele Krajine (tudi širše), dobrodošli pa so vedno vsi, ne glede na vero in narodnost, ki spoštujejo in cenijo kulturno dediščino naših krajev. Zbrani so si bili enotni v mnenju, da imamo Belokranjci privilegij slaviti dva božiča, dve novi leti in dve velike noči. A kaj prinaša prihodnost? Se bo kultura, ki je kljubovala času 500 let uspela ohraniti tudi skozi 21. stoletje?