Vino tedna: Modra frankinja 2013, Dolc 1834

Belokranjski dečko, ki je mož postal

Sorta: 100 % modra frankinja
Letnik: 2013
Sladkorna stopnja: suho
Stopnja alkohola: 13 % vol.
Dežela: Posavje
Okoliš: Bela krajina
Lokacija kleti: Drašiči
Cena: 10 € (pričakovana MPC)

Čudno se vije železna cesta do Metlike. Baje so jo načrtovali že pred 150 leti, zadnji del trase pa zgradili na večer pred prvo svetovno vojno. Opis vina začenjam z železnico zato, ker me je na lepoto te proge opozoril mlad francoski študent enologije, ki si je vzel čas, da se je po slovenskih vinorodnih okoliših prevažal z vlakom.

Meni so bili do takrat bolj domači pogledi na kraške vinograde in na tiste v dolini Branice, ki jih uzreš, ko se začne proga spuščati v Vipavsko dolino, mladi Jean-Jacques pa je navdušeno govoril o mračnih soteskah in dolgem predoru na Dolenjskem, po katerem se znajdeš sredi belokranjskih vinogradov. In sem šel preverit: res je čarobno, kako se vlak izvije iz teme naravnost med trte na pobočjih okoli Semiča, toda to je bil le eden od kamenčkov v mojem belokranjskem mozaiku, ki ga že vrsto let vneto dopolnjujem, končal pa ga ne bom nikoli. Se vedno pripeti kaj novega ...

Dolgo je že tega, kar me je prijatelj Bojan Črtalič peljal v Črnomelj na belokranjsko cvrtje in kar sva se skupaj mastila z jagenjčkom na ražnju na stojnici Otija Šturma na ljubljanskem vinskem sejmu. Sledile so Vinske vigredi v Metliki in krog poznanstev se je širil v vinske in kulinarične vode. Opa, kroge, ker Kolpo in njeno bistro vodo imam rad, belokranjska vina pa še bolj.

V svojih zapisih sem »gostil« že Šturma in Prusa, med zadnjim potepanjem po deželi belih brez in steljnikov, kjer vas še vedno lahko nekdo povabi, da pijete vino na njegov rovaš, pa me je presenetila »vertikala« modrih frankinj iz kleti Dolc 1834.

Do letnika 2011 smo si vzeli čas za spuščanje v minula leta, nazadnje pa za opis izbrali letnik 2013. »Ker tega je še nekaj steklenic na zalogi, starejše polnitve so le še za degustacije. Za primerjavo in dokaz, da se tudi belokranjska vina dobro upirajo zobu časa,« je razložil Tone Vinopivec, prvi svojega imena.

Priimek si je dal spremeniti leta 2012, njegov sin Gašper, mladi prevzemnik, pa ostaja Kostelec. Kot so bili dedek, pradedek in vsi drugi do tistega prednika, ki so mu Dolčevi zaupali ključe kmetije, kjer nad vhodom v zidanco (klet) preberemo letnico 1834. In toliko o tem, čeprav bi za boljše razumevanje značaja Dolčevih-Kostelčevih-Vinopivčevih moral reči vsaj še kakšno o Soseski zidanici v Drašičih, ki jo je dolga leta vodil prav Tone, še zdaj pa rad sprejema obiskovalce in jim razlaga, kako je delovala ta vinska banka, zaslužna za dvig kakovosti vin in duha solidarnosti v celotni vasi. Toda to pojdite odkrivat sami – splača se!

Modra frankinja je vino, ki me navdušuje od vedno, toliko bolj, odkar smo jo razglasili za avtohtono slovensko sorto. Nič nimam proti prišlekom, toda stare sorte so imele več časa, da so se prilagodile našim talnim in vremenskim razmeram, vinogradniki in vinarji pa so medtem spoznali vse njene dobre lastnosti in muhasto plat.

Pridelana z logiko steklenice na trto daje vino bogatega telesa, zmernih taninov, pravšnje alkoholne stopnje in prijetne kisline. Letnik 2013 je bil sorti pisan na kožo. Pravzaprav na kožico. Vino se je odelo v rdečo rubinasto obleko, opečnati toni pa nakazujejo, da ima za seboj že nekaj izkušenj.

Srage vina se lenobno spuščajo po obodu kozarca in napovedujejo polnost vina, ki je bilo 17 dni v vrelni posodi, preden ga je Gašper pretočil v velike lesene sode, po dveh letih pa mu je značaj obrusil še s šolanjem v barikih, kjer je bila ta frankinja na osemnajstmesečnem tečaju, potem pa se je vino iz posameznih sodov še »premešalo« v posodah iz nerjavnega jekla.

Vse to je pripomoglo k razkošni cvetici s prevladujočimi sadnimi zaznavami, zlasti po borovnicah, ribezu, črnih češnjah in višnjah, čeprav zaznamo tudi elemente oreškov, predvsem mandljev in mareličnih koščic, od cvetja pa vijolic. Začimbe so tudi zaznavne, vendar nevsiljive: malo zelenega popra, mogoče paprike, vlažnega usnja ...

V ustih preseneti mehkoba vina, tako navzkrižna z njegovo temno barvo, da srce poskoči od veselja. Niso zaman govorili, da je modra frankinja najverjetneje sorodnik gamaya, čeprav so genetske raziskave to ovrgle. Zato pa toliko bolj drži njen sloves modrega pinota evropskega vzhoda, saj jo najdemo od Italije do Črnega morja, od Balkana do Porenja.

Mogoče je prišel čas, da jo tudi v njeni domovini začnemo bolj ceniti. Rihard Dolenc je v letih, ko je vodil Kranjsko vino in sadjarsko šolo na Slapu pri Vipavi, o tej sorti zapisal, da se »najboljše obnaša v vročih, suhih legah, da rodi jako in obilno in da vino postane prav temno, kaj stanovitno«. Take pogoje pa Bela krajina ima, saj je slovela po (alkoholno) najmočnejših vinih nekdanje dežele Kranjske.

Gašper Kostelec se spominja, da je trgatev potekala v začetku oktobra, vino pa priporoča h »konkretnemu mesu«, kar zagotovo niso purani in piščanci. Seveda je zrela modra frankinja idealna spremljava za (belokranjske) jagenjčke z ražnja, za jedi z gobami (jurčki, seveda), za maslene omake ... Pa tudi za bogato obložene pice, saj paradižnik kar kliče po sorazmerno blagih vinih razkošnega telesa, kakršna je ta modra frankinja.