Velikonočni prazniki v Beli krajini

»Lupine od vuzemskih pisanic hiti na kraj, kadi su gadi i prošli bujo. Deni jih po hiži za strop ali zloge, potlje ne buš imel ni stenic ni žoharjev«.

Adlešiški pregovor.

Kako naredimo adlešičko pisanico?

Jajce najprej prebodemo z veliko iglo in ga spihamo (lahko popijemo). S posebnim pisalom, ki mu rečemo pisač ali pisalka, pišemo na jajčno lupino s čebeljim voskom, ki ga segrevamo nad svečo. Popisano jajce namočimo v hladno vodo z natopljenim rdečim krep papirjem. Z voskom popisan del jajca se ne obarva. Nato ponovno pišemo na rdečo jajčno lupino. Ko zaključimo s pisanjem, zakuhamo jajca v vodi s črno barvo. Vosek se stopi, ornamenti ostanejo v barvi jajčne lupine ali rdeči, ostali del jajca pa se obarva črno. Danes se pisanice uporabljajo predvsem kot spominek, zato jih večinoma delajo na izpihani jajčni lupini.

Nekoč – in takšna so na naših fotografijah – pa so jih delali za žegen, so bile pisane na polna jajca in so bila namenjena velikonočnemu zajtrku.

Letos smo blagoslov opravili kar pred TV sprejemnikom, zato nimamo tradicionalne reportaže o žegnu pred katero od kapelic ob Kolpi; a ostanimo zvesti tradiciji in vam eno od njih predstavimo tudi letos.

Kapelica Marije Tolažnice v Pribincih

Kapelica stoji pred domačijo Trdičevih na številki Pribinci 19 (vas med Bednjem in Tribučami). Po naročilu Ane Tkalčič, ki se je na Pribince omožila iz Velikega Nerajca, so jo sezidali zidarji iz Primorske, ki so takrat opravljali veliko zidarski del v okolici. Njen mož je padel v I. svetovni vojni, po vojni pa je zaradi »španske« bolezni umrla njena 37 letna hči, ki je ostala na kmetiji in zapustila 3 otroke, za isto boleznijo je umrla tudi druga hči v Ameriki, ki je zapustila 5 otrok. Umrl je tudi v Ameriki živeči sin, ki ni bil poročen, o vzroku smrti pa si današnji pričevalci niso enotni: umrl je ali zaradi španske mrzlice ali v nesreči na železnici kjer je bil zaposlen. Ker ni imel družine, je mati Ana dobila njegovo zapuščino in s tem dobro obnovila domačijo, ki bi sicer v teh težkih razmerah tolkla hudo revščino, saj je bila na kmetiji vdova sama z otroci. Leta 1922 je Ana zgradila hlev in skedenj, v spomin na vse domače žrtve pa dala postaviti kapelico. Posvetiti jo je dala Mariji Tolažnici, podobo zanjo pa je po podobi kipa iz romarske cerkve v Nemški Loki (kamor so do II. vojne Belokranjci veliko romali), izdelal mojster Jernej Jereb iz Metlike.

Leta 1942 je bila kapelica poškodovana pri topniškem obstreljevanju Italijanov, ki so iz (cca 8 km oddaljene) vojašnice v Črnomlju streljali proti Velikemu bukovju. Kapelica je bila obnovljena leta 1956 in potem ponovno 1984. Zanjo skrbijo potomci graditeljice – družina Trdič-Veselič.