Trdnjava, 2. del

Kljub vsemu je bilo med Metličani in Italijani neke vrste sožitje. Ne sicer prisrčno, sožitje pa je le bilo.

Včasih so prihajali partizani skoro tik do Metlike. Točno se je vedelo, kdaj je prišel zvečer domov Vergotov Tonček. Z Mestnega brega je proti gradu nekajkrat ustrelil in nato zmerjal Italijane (»Taljani, p…vam materna«), ki so kmalu začeli živahno odgovarjati. Malo so streljali, malo so vpili.

Ko jim je bilo nekega večera le dovolj, so z zažigalno mino zažgali Molkov senik, da je bilo vseokrog svetlo, pa je bil kmalu mir.

Do žice so prihajali tudi partizanski dezerterji, ki so jih nato Italijani pošiljali na Rab in v druga koncentracijska taborišča.

Kogar pa so Italijani sami ujeli in pri njem našli orožje ali partizansko literaturo, zanj ni bilo milosti.

Kmalu po odhodu prve partizanske skupine spomladi leta 1942 v partizane, so imeli partizani v Bočki pri Pekovi lozi zasedo. Od te zasede se je oddaljil Franci Suščev in šel v Strmec, kjer je našel svojega soseda iz Metlike, Slavota Barbiča. Italijani so ju opazili in ju zajeli. Suščevega so nekaj zasliševali, ker pa menda ni hotel ničesar povedati, so ga ubili. Pobili so ga s puškinimi kopiti. Pokopali so ga pri svetem Roku, Na pogreb je smela le najožja družina: oče, mati in sestra.

Slavota Barbiča so odvlekli v zapore v Metliki, kjer ga je njihov agent strašno mučil, da so odmevali kriki po vsem gradu. Potem pa so ga poslali kot talca v Ljubljano, kjer je bil v gramozni jami tudi ustreljen. Podobno usodo je doživel tudi Cimermanov Jožek, ki je v gostilnah in na javnih mestih Italijane izzival in žalil. Bil je mlad, nepremišljen fantiček, ki se ni zavedal resnosti dogajanja. Mnogi Italijani, ki so bili pametnejši od njega in so ga pustili v miru. Nekoč pa je le naletel na pravega, ki ga je aretiral in oddal policiji v Metliških zaporih. Pozneje so pravili, da ga je Buldog* čisto zmrcvaril. Tudi Cimermanov Jožek je bil oddan v Ljubljano in ustreljen.

Hujši od Italijanov pa so bili belogardisti. Avgusta leta 1943, tik pred kapitulacijo Italije so ujeli Jakofčičevega Tončka s Krasinca in ga privlekli v Metliko povezanega z debelo verigo. Kot najhujšo zver so ga vlačili po metliških cestah, ga pretepali in se junačili.

Na hitro se je sestalo belogardistično vojno sodišče, ki so ga sestavljali postajenačelnik D.., metliški prošt Klemenčič in upravnik metliške pošte Mihel (nobeden ni bil domačin).

Obsodili so ga na smrt z mučenjem. Na kolenih je prosil takrat v Metliko pregnani duhovnik Modest Golija svojega predpostavljenega prošta, naj fanta reši vsaj mučenja, če ga že smrti noče. Nič ni pomagalo. Prošt je ostal neomajen.

Odvedli so siromačka v cerkev Žalostne Matere Božje pri Treh farah. Golija je Tončka izpovedal in potolažil kolikor je mogel. Več kot uro je trajalo mrcvarjenje, ko so belogardisti pred oltarjem Tončku lomili kosti in ga strahotno pretepati. Nato so ga zavlekli do že izkopane jame, ga vrgli vanjo še živega.

Vsi okoličani so vedeli, kdo so bili Tončkovi mučitelji.

Da je bil Tonček takrat še živ je dokazala ekspertiza ob prevozu trupla na domače pokopališče na Krasincu. Kaj se je dogajalo v cerkvi pri Treh farah je prišlo na dan, ker je vse to povedala MM, ki je bila tačas skrita na koru v cerkvi. Vse je videla in slišala.

To je le eden bolj odmevnih zločinov. V okolici Metlike jih je bilo še več. Na tem mestu jih ne bom našteval.

*ta vzdevek so Metličani nadeli Italijanu, ki je bil zadolžen za mučenje jetnikov.

** na fotografiji porušen most čez Kolpo septembra 1943 (iz Kronike mesta Metlike, avtorja Zvonka Rusa).