Tajčbirt - vrata v Belo krajino

Iz novomeške strani lahko vstopimo v Belo krajino skozi dvoja vrata. Na metliškem koncu lahko prvič pokukamo na sončno stran Gorjancev pod Vahto v metliški občini. Lahko pa v deželico belih brez, steljnikov in bistre Kolpe vstopimo tudi nad Semičem. Točneje na Gabru, oziroma Tajčbirtu, kakor ta kraj še vedno imenujejo domačini. Od tu se odpre prelep razgled po belokranjski kotlini vse do hrvaških hribov tja do Karlovca.

Posebno čarobni so razgledi ob jutrih, ko je v dolini še megla. Meglice nam pričarajo občutek, kot da smo se zazrli po širni morski gladini. Nad koprenami se kot otočki dvigajo višji grički, na nekaterih so tudi cerkvice. Posebno slikovita je seveda tista na Vinjem vrhu.

Omenil sem Tajčbirt. Izvor tega imena mi je bil dolgo neznanka, vse dotlej, dokler nisem prebral knjige semičanke Rozike Mohar z naslovom "Tu so živeli". Avtorica v delu tankočutno, z veliko mero nostalgije zelo podrobno opisuje življenje v nekdanjih kočevarskih vaseh, ki so se nahajale na območju sedanje občine Semič. To je bilo tudi robno območje nekdanjega kar obsežnega jezikovnega in kulturnega območja Kočevarjev.

Tako zvemo, da je pred več desetletji nek Kočevar s priimkom Brunskole zapustil rodne Ponikve izza Mirne gore in se naselil v Kotu pri Semiču. Ob cesti, ki tu poteka že stoletja, si je na križišču, kjer je odcep za Semič, postavil hišo in kasneje gostilno. Ker je kot Kočevar prebival med večinskim slovenskim prebivalstvom, se je gostilne prijelo ime "Pri Tajčbirtu", kar lahko poslovenimo Pri nemškem krčmarju. To ime se je ohranilo do današnjih dni, tako je poimenovana tudi cesta, ki vodi iz Semiča. Ob gostilni je bila tudi kovačija in obe dejavnosti sta dajali kar dober zaslužek. Tod so namreč številni furmani vozili les iz roških gozdov na železniško postajo Semič...

Danes novodobni "furmani" podobno ponudbo, prilagojeno današnjim potrebam,dobimo v hip-hop trgovinah na bencinskih servisih, ki imajo tudi vse manj slovenskih imen.

Najbolj bistvena razlika pa je v tem, da se včasih ni tako mudilo...