Šverceri razmišljajo samo o svojem dobičku

Kmetija Klepec se nahaja na Krasincu v neposredni bližini reke Kolpe. Sedanjemu gospodarju Jožefu Klepcu so starši in stari starši pripovedovali mnoge zgodbe iz preteklosti. Zelo dobro se spominja zgodb, ko so med drugo svetovno vojno Italijani stražili mejo na Kolpi. Med drugim je povedal:
»Italijani so tu imeli stražo. Gor in dol od nas kak kilometer je Kolpa ravna, pri Gribljah pa malo zavije, tam Italijani niso imeli pregleda. Tam so ponoči preko Kolpe prepeljevali predvsem konje, pa tudi ljudi. Nekateri hrvaški državljani so tam Žide vozili čez vodo. Ljudje so pripovedovali, da so bili bogati, nekatere so tudi okradli. Okradli so jih ti, ki so jih vozili čez Kolpo. Ko so prišli na drugo stran reke so skričali, da so Italijani, bejžmo, bejžmo. Židi so poskakali ven, oni pa s čolnom polnim robe nazaj na hrvaško stran. Ljudje so bili v taki stiski pa so jih okradli. To ni bilo pošteno. Šverceri so taki, razmišljajo samo o svojem dobičku. Bile so kar hude stvari… Židi so nosili s seboj prtljago, drugače pa so imeli v glavnem denar – zlato, cekine. Spominjam se, ko sem še v šolo hodil, da sta šla oče in mati na Hrvaško kupit te cekine, da so jih nato nosili zobarom. To je bilo kvalitetno zlato…cela dolina si je s temi cekini zobe delala. Židi so bežali iz Hrvaške, kam so potem šli mi ni bilo znano. Stari ate je pripovedoval, da je vozil eno tako družino s konjem proti Kočevju. Tri dni so potovali. To ni bil gumijast voz. V glavnem so bežale družine. Po tri, štiri, pet so bili v skupinah. To se je dogajalo ves čas vojne. Čez Kolpo se je šlo med Gribljami, Sračkom, Malo in Veliko Pako. Največ pri jezu v Gribljah. Preprodajalci s konji so zaslužili za pol konja. Bilo je kar zanimanja za ta posel. Prepeljevali so tudi v zimskem času, tudi ko je bila reka velika, narasla, pa so vseeno čez vozili. Dostikrat so morali v reko, prišli so vsi premočeni in premrzli. V glavnem so to delali mladi fanti, živali so z odejami pokrivali in drgnili, da so od mraza vsi skupaj prišli k sebi.

Po kapitulaciji Italije pa je bila v naši hiši letalska baza, v njej je bivalo 20 do 30 partizanov, ki so pomagali na partizanskem letališču. Od tu se je v Bari vozilo partizanske ranjence. Letališče je bilo na Krasincu. Najprej je bil mišljen Otok, avijon, ki je tam pristal je ostal v blatu, ker so travniki tam bolj močvirni in ni mogel več vzleteti. Pol so ga pa z voli ven vlekli iz unega mokrega terena. Pozimi so morali partizani tacat sneg z nogami, da je avijon lahko pristal. Vzletna steza je bila na najbolj ravnem delu, mogoče kakih 500 metrov od mosta na Krasincu proti Gribljam. Tam so šli kosci radi kosit, ker je bilo lepo ravno. Ustašem pa ni pasalo, da je tu letališče. Ustaški avijon je enkrat odvrgel štiri bombe. Dve sta padle na našo stran, dve pa na Hrvaško. Tam jih je nekaj tudi ubilo, ker so ljudje tekli gledat avijon. Partizani so imeli tudi protiletalsko obrambo. Ogrodje protiletalskega mitraljeza je bilo še dolgo na našem dvorišču. Otroci smo se na njem igrali. Oče ga je potem odpeljal na odpad. V partizanih je bil mitraljezec in ni mogel več vidit orožja.
Moji stari mami so na letališču dali tudi kako raztrgano padalo. Ona pa se je znašla, zapakirala ga je na glavo in hajd na Hrvaško. Na Hrvaškem je bila uporabljena za tradicionalno narodno nošo. Imeli so kikle iz svile. Kdor je imel to je bil v višjem rangu, to so radi kupovali. Stara mama je za prodano svilo kupila olje, sladkor i tako.
Ob koncu vojne je bilo olajšanje. Sosed je bil tu, ni ga več dugo, pa je rekel mojemu staremu atetu, katerega brat in trije sinovi so bili v partizanih: »O Janez. Zdaj si pa vesel, sini ti bodo došli domuh. Vojska šlus.«
Danes imamo na Kolpi žico, za nas ki tu živimo je to katastrofa. Prvič iz vidika, ker mi znamo kako so te begunske poti. Ta žica ne bo nič preprečila, če pride kakšen večji begunski naval, niti eden ne bo ostal na uni strani, bo že našel eno luknjo. Poleg tega lahko to žico poščipaš s kombinirkami ali pa vržeš kake rjuhe čez. Žica je popolnoma nepotrebna … Poleg tega je onesnažila Belo krajino. Mi smo lastniki parcel in smo čistili breg do vode. Cela reka Kolpa je bila kopališče. Zdaj so vse to ogradili. V teh letih je vse to zaraslo, ne moreš zraven…
Naj te dnarje za žico raje vložijo tam dol, da ne bo vojne.«

Pogovor z Jožefom Klepcem smo posneli na njegovi kmetiji na Krasincu, 3. 9. 2017.
Objavljen zapis je le del pogovora.