Srečanje s Kolpo na njenem izviru

Belokranjci si poletja ne predstavljamo brez kopanja v topli reki Kolpi. Še vedno pa nas je nekaj, ki smo jo letos prvič obiskali na njenem rojstnem kraju, izviru.

Zanimivo, da je tam resnično najlepša, ta naša zelenooka lepotica, ki svoje bisere pokaže tudi v turkizno modri, korak naprej spet v smaragdno zeleni barvi. Tu in tam so v žametno zeleni mah ovite skale, ki se kot gumi dvignejo nad njeno gladino. Ta svoj 294 kilometrov dolg voden plašč vije od vasi Kupjak na Hrvaškem do Siska, kjer se zlije v Savo. Vso svojo lepoto nam je razkrila to poletno sončno jutro, ko smo jo prečkali po lesenem mostu. Domačin pove, da je tu od davno, od kar so še sami kot otroci prečkali to lepo strugo. Obstanem za čas, opazim večjo število rib lipanov, ki jim pravijo tudi zlate ribe. Izvir je včasih zavit v skrivnostno meglico, saj hladna voda pri sedmih stopinjah v stiku z toplim zrakom ustvarja belo meglico. Ta jo prav mistično objame. Globina izvira je raziskana do 154 metrov. To ni v celoti, saj je njen vir daleč pod goro Risnjak v istoimenskem narodnem parku.

Člani skupine za samopomoč bolnikov po raku Bela krajina smo na izviru natočili ledeno mrzlo vodo, z njo potešili žejo in nekatere ob prvem srečanju presenetil z krstom.

Dan smo nadaljevali s potepanjem po Osilniški dolini, deželi Petra Klepca. Čez Strmo reber smo na Borovcu srečali številne rolkarje, kjer je po serpentinasti cesti potekalo mednarodno tekmovanje mladih ljubiteljev adrenalinskega športa. Veliko lepih kotičkov pa nam je razkrila odmaknjena Kočevska pokrajina po kateri smo se vračali proti domu. V vasi Koče se odpre prostrana dolina s travniki, v njej pa čudovito urejen konjeniški ranč Marina. Gostoljubni lastniki so nam odprli vrata v živalski svet plemenitih konjev pasme quarter horse, ki jih šolajo za ježo v western slogu. Med številnimi konji, ki jih odlikuje miren karakter, nas objame sproščeno počutje. Kočevsko, deželo medvedov smo zapuščali po popoldanski nevihti, ki je skozi nebo narisala kar dve mavrici. In ne bi bilo popolno, če ne bi na poti domov srečali še dva razigrana srnjačka v ljubosumni igri za svojo izbranko.

Kako lepa je narava!