O logiki in izklapljanju možganov

Že ptički čivkajo, da naše države ne upravljajo politiki, ki bi preudarno razmišljali o širših družbenih fenomenih in o dolgoročnih vizijah in strategijah, ampak ljudje, ki računajo na prste in uporabljajo zgolj preproste logične operacije. Njihov pogled seže zgolj do zaključne bilance tekočega leta. No, mogoče kakšno leto dlje. Lep primer te globokoumnosti je njihov odnos do kulturno-umetniške sfere.
Pred leti je tudi pri nas veljal znesek nakupa umetniških del, knjig ali drugačnih vlaganj v kulturo in umetnost za davčno olajšavo. Pa so se našli 'modri' računovodje, ki so izračunali, da na ta način iz vitalnega dela gospodarstva uide preveč denarja, ki ga tako krvavo potrebuje naš večno žejni državni proračun. In so seveda ukinili te 'ugodnosti'. Nikjer nisem zasledil podatka, čeprav so izračuni gotovo obstajali, ki bi nedvoumno pokazal, koliko tega sumljivega denarja, povezanega z vlaganji v umetnost, se je dejansko nateklo v proračun. Seveda malo špekuliram, a mislim, pravzaprav sem celo trdno prepričan, da je bila številka približno nič. Ali celo malo manj... Ti famozni milijoni, po katerih so se računovodskim modrecem cedile sline, so najverjetneje, pravzaprav kar gotovo, poniknili v davčnih oazah. Pričakovati, da bodo bolj ali manj vplivni poslovneži in premožneži svoje dobičke z lahkim srcem namenjali 'nenasitnemu žrelu' davčnega brezna, je bilo seveda, milo rečeno, naivno, da ne rečem neumno.
Torej so se računovodski modreci vsaj v tem primeru gotovo ustrelili v koleno. Ali ni logično, da določen odstotek denarja, bržkone kakšna stotina promila ali celo manj, ki zaokroži med slovenskimi umetniki, državni proračun oplemeniti bolj, kot denar na ciprskih bančnih računih? Ali ni logično, da tisti, ki si lahko privoščijo dobre finančne svetovalce, davkov pač ne plačajo in raje prenesejo denar nekam v tople kraje? Je res to tako težko razumeti?

Ali res ni jasno, samorazvidno, da denimo Dante in Michelangelo nista bila le produkt bogastva dobe, v kateri sta živela, ampak sta oba tudi dejavno sooblikovala svoj čas in njegov ekonomski razcvet? Je tako težko razumeti, da vrhunska umetnost, tako kot vrhunska znanost, sproža v širši družbi številne pozitivne, multiplikativne učinke? Gotovo večje in bolj dobrodejne, kot recimo patrije, havbice in podobno železje, v katerega kanimo v prihodnosti vlagati veliko več, kot smo do sedaj. To naj bi bilo nujno, ker od nas to zahtevajo zahodni partnerji. In si pri tem seveda manejo roke.
A računovodski modreci nas prepričujejo, da je kultura prevelik strošek, da moramo kulturne zajedavce začasno odstraniti iz 'podlubja debla narodovega', saj naj bi preveč izčrpavali rast našega švicarskega drevesa. Pri tem pa pozabljajo – ali pa tega nikoli niso vedeli -, da je družba kompleksna tvorba, katere deli so večinoma nevidno prepleteni predvsem pa soodvisni. Tako kot naši možgani, ki funkcionirajo samo kot celota. Ne moremo jih, recimo četrtino, izrezati z argumentom, da ni dovolj sredstev za njihovo delovanje, in da bomo trenutno 'odvečen' del pač zašili nazaj, ko se bo situacija popravila. No, je pa možno, da obstajajo izjeme. Zdi se, da v to kategorijo sodijo prav možgani računovodskih modrecev...
Slednji nikakor ne zmorejo izračunati, kako se vlaganja v kulturo potencialno in dejansko povrnejo. Čeprav so že v študentskih časih gotovo spoznali tudi bolj zapletene matematične funkcije in modele, in čeprav jim lahko recimo pisatelji zelo natančno, skoraj eksaktno izračunajo, koliko si država prek davka od prodanih knjig povrne vložena sredstva in dejansko zasluži. Pa navedimo še en hipotetičen primer. Če bi se v državi samo enkrat na tristo let pojavil umetnik kot sta denimo Rembrandt ali Van Gogh, bi se celo stoletna državna vlaganja v to sfero zelo hitro povrnila. Nizozemci že desetletja pobirajo bogate sadove, ki sta jih posejala slavna prednika. Polje kulture oz. visoke umetnosti ima visoko gravitacijsko moč: mar bomo turistom, ki se sprehajajo po mestih, ponujali ogled muzejev oz. institucij, v katerih bodo predstavljena življenja in dosežki recimo 'računovodij', raznih izvršnih direktorjev in raznoraznih svetovalcev? Bomo namesto pesmi oz. literature brali zbrane 'tweete' politikov, ekonomistov, pravnikov – elite? Rahlo dvomim.

Nevzdržna situacija, v kateri se nahajamo, je tudi posledica nedejavnosti samih akterjev, vseh nas, ter birokratov, ki upravljajo kulturno sfero. Ravno zaradi naše premajhne angažiranosti in brezbrižnosti so 'računovodje' lahko tako gladko, brez večjih ovir postopno zmanjševali državna sredstva za kulturo. Če bi recimo veljalo, da mora vsaka kulturna ustanova za umetniško produkcijo namenjati sorazmerno enaka sredstva - da bi se torej ob zmanjševanju državnih sredstev sorazmerno zmanjševale tudi njihove plače -, bi tudi iz grl kulturnih birokratov zvenela drugačna pesem... Tako pa se zdi, da kar nekaj institucij obstaja le še zato, da lahko zaposleni prejemajo plače.
Seveda pa je glavni krivec za potapljanje kulture politika, se pravi 'računovodstvo', katerega akterji, praktično vsi, do kulture in vrhunske umetnosti čutijo bodisi averzijo bodisi popolno brezbrižnost. Razlogov za to je več, a verjetno sta najpomembnejša strah pred subverzivnostjo, ki jo uteleša in udejanja vrhunska umetnost in dejstvo, da očitno ne dojemajo, da obisk nedeljske maše ni edina možna duhovna praksa. Da je torej soočanje z umetnostjo vrhunska duhovna izkušnja, ki verjetno najbolj prispeva k ustvarjanju kreativnih prebojev v družbi. Seveda pa je za to potrebno imeti nekaj znanja, predvsem pa poguma. Slednji pa je v naših logih zelo redka dobrina.