O enem od naših prvih "merikancev"

Odločitev za odhod v tujino, kjer da bo boljše življenje, ni bila in ni nikoli lahka. Tam sredi 19. stoletja pa je bilo potrebno prav veliko poguma, celo drznosti, da so se posamezniki le na osnovi govoric in ugibanj odpravili v neznano, v nekakšno "Indijo Koromandijo" – v Ameriko.

Našim ljudem so bile sinonim za Ameriko vse do prve svetovne vojne Združene države Amerike (gl. tri obdobja izseljevanja). Tem izseljencem smo na Preloki rekli »merikanci«.

Za naše kmečke fante in može, vajene vasi in vaške skupnosti, poljedelskega dela, je bil prihod v ameriška naglo razvijajoča se industrijska mesta in tekmovalno družbo gotovo velik šok. Zanje je bila torej vožnja čez Atlantik – vožnja skozi stoletja.

Eden od prvih Preločanov, ki se je s trdim delom, smelostjo in sposobnostjo prilagodil novemu načinu življenja v »novem svetu« in uspel, je bil Janko Starešinič – Jamin. Rojen je bil 3. avgusta 1849 na Preloki št. 36 (danes št. 22), v Ameriko je odšel verjetno leta 1872.

Kot vedo povedati njegovi pra-pravnuki, ki so nedavno navezali stike s Preloko.si, je "skočil z ladje" ("jumped ship") kar v Charlestonu v Južni Karolini. Od tam ga je pot vodila v Severno Karolino, v podeželsko okrožje Sampson. Tam je spoznal družino Faircloth in začel delati na žagi. Kmalu se je poročil z njihovo hčerko Rebecco (gl. poročni list iz leta 1873). Za ta del Severne Karoline so značilni posebni borovi gozdovi (vrsta Pinus palustris), kjer so pridobivali smolo, glavno surovino za terpentin, takrat močno iskan in cenjen zlasti v ladjedelništvu in kot topilo. Veliko delovne sile je bilo potrebne tudi za sečnjo in žaganje lesa, ki so ga potem po Črni reki spravljali do obale. Janko, takrat že John, je bil dober in uspešen tesar, zgradil je več hiš, ena od njih stoji še danes. Kot uspešen poslovnež je bil sprejet tudi med »masone« – v tamkajšnjo prostozidarsko ložo ("Freemasons"). Umrl je 11. novembra 1916 na svojem domu v Severni Karolini.

Njegovi potomci so nam poslali več njegovih fotografij, ganljivo je, da še vedno hranijo molitvenik, ki ga je vzel s sabo, ko je odhajal s Preloke. Tudi sicer imamo kar nekaj pričevanj, da so naši ljudje na to dolgo in nevarno pot v neznano jemali prav molitvenike.

V arhivu Preloke.si najdete še več zgodb Preločanov in okoličanov, ki so šli s trebuhom za kruhom v ZDA (npr. tukaj). Najbolj množično so odhajali ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, največ v Pittsburgh, takrat središče ameriške jeklarske industrije. Na Preloki tako rekoč ni bilo hiše, ki ne bi imela tam kakega družinskega člana ali sorodnika.

P. S.: Uredništvo "digitalne" Preloke se iskreno zahvaljuje Denise Cumbree Long za obsežno gradivo iz družinskega arhiva potomcev Janka Starešiniča in se veseli srečanja z njo še v "realni" Preloki.