Mimo velikega kala in gavg v Vojno vas

V zadnjih oktobrskih dneh nas množična kultura s praznovanjem starodavne keltske šege halloween skuša navdati z (lažnim) občutkom groze in strahu … A gre za globlji pomen šege, katere ime pravzaprav pomeni »predvečer vseh svetih« (All Hallows Eve).

Kar nekaj strašljivih zgodbic je v kratki noveli z naslovom Črnomelj zbral Črnomaljec Matija Malešič, v Črnomlju rojeni pisatelj in pravnik. Ravno na včerajšnji dan je minilo 129 let od njegovega rojstva.

Za današnji predvečer dneva vseh svetih pa za pokušino odlomek iz njegove novele Črnomelj:

»Pa če se hoče izogniti križišča pri roki in krene po Srednjem potu, o, tam... Tam na njivi ob tem potu se je zamudil Vojinčan s košnjo. Tako se mu je mudilo, da je kosil i ko je zvonilo Zdravo Marijo in ni pomolil i za duše v vicah. Na polnoč je šlo, ko je hitel po Srednjem potu domov. Hitel je in hitel, pa ni nikamor prišel. Nekaj se mu je zapletalo med noge in se pritiskalo od vseh strani obenj, ko da je med gnečo na semnju ali v cerkvi. Skoraj z mesta ni mogel, videl pa ni nikogar in si vsega tudi ni mogel razložiti. Razjezilo ga je, zaklel je, snel koso z rame in zamahnil z njo po zraku. Milo je tedaj nekaj zaječalo, kosa je odrezala nekaj, kar je bilo kot človeški vrat. Vojinčana je pretreslo, res je sedaj lahko šel po potu, ali domov se je privlekel bled ko zid. Žena ni spravila iz njega nobene besedice. Ko je šel drugi dan obračat pokošeno deteljo, je opazil na mestu, kjer je zamahnil s koso, mlako krvi. Krvav sled je vodil naravnost na pokopališče do svežega groba. Mož je od tistega časa hujšal z dneva v dan. Ko je ves prepadel povedal sosed, kako je videl ob Zdravi Mariji hiteti s pokopališča proti Srednjemu potu moža brez glave, je Vojinčana vrglo na postelj. Pa si nihče, še zdravniki niso mogli razložiti njegove bolezni.

Vojna vas! Na tisti poti mimo pokopališča človeka še podnevi strese. Tam spe dragi, tam spe tisti, ki si jih poznal, spe tisti, ki si jim bil dober, spe tisti, ki si jim na dolgu. Pripovedujejo, kako ječi včasih ponoči med križi in kamnitimi nagrobniki. Nekateri čujejo včasih ponoči zvoniti zvonove v zvoniku, ko da zvonijo za pogreb. O, kako turobno zvone vojinski zvonovi, ko neso mrliča iz Črnomlja v Vojno vas! Ponoči pa ne zvoni živ človek, ne čuje zvonjenja ni Opet, cerkovnik, ki ima hišo tik ob pokopališču. Nekaterim je dano, da vidijo cerkev Matere božje na pokopališču ob polnoči razsvetljeno, kakor ni razsvetljena ni na žegnanje, na Veliko mašo. O, koliko jih je, ki ne bi šli ponoči po vojinski cesti za nič na svetu ne.«