Ljudje ob Kolpi: Juraj Šutej

Dr. Jurij (Juraj) Šutej, pravnik, politik. Rojen 4. decembra 1889 v Podorašcu pri Konjicu (Bosna in Hercegovina), umrl 15. aprila 1976 v Zagrebu.

Po Avstro-Ogrski zasedbi Bosne in Hercegovine se mlad slovenski par Jurij in Marija Šutej iz Vinice odločita poiskati življenjsko priložnost v Bosni in se za delom preselita v Konjic, saj se tam za gradbeništvo kažejo dobre priložnosti. Šutej vodi gradnjo prvega predora v BIH. Tukaj se jima rodi tudi sin Jurij (hrvaško zapišejo njegovo ime kot Juraj). Gimnazijo obiskuje v Sarajevu kamor se družina preseli, študij prava pa konča v Zagrebu kjer tudi doktorira. Je eden od ustanoviteljev akademskega društva »Ante Starčevič«. Tudi brata Milan in Zdravko končata študij prava. Sin Zlatan, ki ga imata s soprogo Slavo (srbske narodnosti) prav tako pridobi doktorat iz prava. Jurij službuje kot sodnik v Sarajevu, pozneje tam odpre odvetniško pisarno, ustanovi pa tudi kulturno društvo »Napredak«. Je tudi eden od soustanoviteljev »Hrvatske težačke stranke«, po letu 1920 pa se pridružijo HSS - »Hrvatski seljački stranki«. Za poslanca v jugoslovanski parlament je bil izvoljen trikrat – na volitvah leta 1927, 1935 in 1938. Vladi Cvetković-Maček dobi mesto ministra za finance. To pozicijo obdrži tudi po državnem udaru, ki ga s podporo Velike Britanije izvede vojska, general Simović pa vodi vladni kabinet. Ob napadu sil osi in razpadu jugoslovanske vojske se z vlado umakne v tujino, najprej v Kairo, pozneje v London. Ko kralj Peter na zahtevo Winstona Churchilla leta 1944 podeli mandat za sestavo vlade dr. Ivanu Šubašiću (doma iz sosednje Vukove Gorice, sorodnike pa ima prav tako tudi na Vinici) je ponovno minister za finance. Po sklenitvi sporazuma Tito – Šubašič sestavijo marca 1945 prehodno vlado v kateri je Josip Broz predsednik, dr. Šubašič podpredsednik in minister za zunanje zadeve, dr. Šutej pa je v vladi minister brez listnice. V prehodno vlado so imenovani trije ministri na predlog kralja Petra Karadjordjevića a v njej nimajo nobene moči. Šubašić in Šutej odstopita že meseca oktobra in se umakneta iz politike, a sta ves čas pod budnim očesom tajne policije. Vloga Juraja Šuteja je bila v tem kratkem obdobju delovanja izjemno pomembna. Kot minister za finance v dveh vladah Kraljevine Jugoslavije je večino zlatih rezerv Narodne banke uspešno premestil v tujino (zanimivo, da je od zadnjih 190 zlatih palic, ki so bile pripravljene na letališču v Podgorici vlada ob begu v Grčijo vzela s seboj le 14 palic, saj so bila letala preobtežena s člani vlade, njihovimi družinami in številnim sorodstvom). Ob vračanju zlatih palic novi Jugoslovanski vladi (namesto 47 ton zlatih palic, ki so bile deponirane v Fort Knoxu so vrnili le 32 ton zlata, saj so z razliko poplačali nacionalizirano premoženje državljanov ZDA), so zahtevali podpis ministra, ki je zlate rezerve deponiral v ZDA. Ko je Šutej to nalogo opravil, ga nova oblast ni potrebovala več.

Čeprav je sam do smrti živel v miru in stran od dogajanja v Zagrebu (a pod nenehnim budnim očesom tajne policije – prisluškovanje in policijsko spremstvo), njegov brat Zdravko ni imel miru. Čeprav je bil proti ustaškemu režimu (še dva dni pred odhodom iz Sarajeva so mu grozili z usmrtitvijo) in je podpiral partizane so mu bile po vojni za vsak slučaj odvzete državljanske pravice, na montiranem političnem procesu pa je bil obsojen na 10 let zapora, ki ga je prestal v Zenici. Čeprav je bil doktor, prava po povratku ni smel delati kot pravnik. Le s težavo je ustanovitelj prvega tenis kluba v Sarajevu in boter katoliške cerkve po nekaj letih brezposelnosti dobil službo v mesnici.