Ljudje ob Kolpi: Julij Bučar

Julij Bučar, sodnik, pisatelj, naravoslovec, entomolog.

Rojen 10. aprila 1857 v Novem mestu, umrl 2. aprila 1919 v Novem mestu.

Kako je loviti, rediti, razpenjati metulje in kako urejevati zbirko…

Je zapisal v naslovu knjige SLOVENSKI METULJAR

Rod Bučarjev menda izvira iz Vavte vasi pri Novem mestu, a Julij se rodi 10. aprila 1857 v Novem mestu (v dokumentih Gimnazije NM je zapisan datum 20. april) in je dan po rojstvu krščen v kapiteljski cerkvi kot Julius Wutscher (pozneje priimek posloveni v Bučar). Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, kjer je leta 1876 maturiral. Študij prava na Dunaju je zaključil 1880. Pripravništvo je opravljal v Novem mestu in Ribnici. V Črnomlju je bil nameščen kot okrajni sodnik. Tukaj se rodi tudi njegov drugi sin Danilo, sicer farmacevt, a bolje poznan kot uveljavljeni glasbenik Danilo Bučar. Leta 1899 se vrne v rodno Novo mesto kjer dobi službo sodnega tajnika, pozneje deželnosodni svetnik, kar je do upokojitve.

Ob sodniški službi se ukvarja še s številnimi drugimi dejavnostmi in hobiji. Na področju leposlovja se ukvarja s pisanjem črtic, v Lovca piše resne članke o živalskih vrstah in bolezni živali…, njegova največja strast pa je naravoslovje, posebej področje žuželk. Najbolj opazno je njegovo delo na področju entomologije, zato je tudi njegovo največje delo knjiga Slovenski metuljar, ki obsega 7 poglavij na 103 straneh s katerimi postavi temelje slovenski entomološki znanosti - proučevanju in gojenju metuljev, saj je to prva knjižica v slovenskem jeziku o naših metuljih. Še danes je povsem aktualna za vse začetnike raziskovanja metuljev. Napisana je v lepi, pripovedni, rahlo arhaični slovenščini – prvih let prejšnjega stoletja. Priročnik začetnika seznani z natančnimi navodili vseh postopkov pri lovu, gojenju, prepariranju, hrambi, pošiljanju metuljev in vseh njihovih preobrazb.

15 izjemnih risb za publikacijo je izdelal sin Danilo Bučar, takrat še osnovnošolec. Knjiga je nastala okrog leta 1909/10, predgovor k njej je datiran v leto 1914, a ker zaradi vojne ni našel založnika je izšla pri Učiteljski tiskarni v Ljubljani šele 1919, le nekaj tednov pred njegovo smrtjo. Avtor je na naslovnici navedel, da je knjiga nastala v Rudolfovem (staro ime za Novo mesto), kar je sodobnike precej začudilo. Neobjavljenih je ostalo še veliko njegovih črtic in potopisov. Ustvaril je veliko (?mogoče najpomembnejšo slovensko) zbirko metuljev. Družina jo je nekoč ponujala Filozofski fakulteti, a njena današnja usoda ni znana.

Prvo črtico »Profesorji« je objavil pod psevdonimom - Beta v »Slovenskem narodu«, 14. decembra 1899. Uporablja še druge psevdonime Janez Nepomuk in Grzinič, kasneje pa večinoma Juraj Lubič, pod katerim objavi: Ljubezen je strup, Najboljša kapljica, Živi mrtvec, Taka smola, Humoreska, Čudna zaroka, Buci, Stekli Hektor, Izgubljena stava, Izplačal jo je, Kako je Brigule izsledil tatu, Ponarejalec bankovcev... Črtice in humoreske je objavljal tudi v revijah in časopisih: Domovina, Planinski vestnik, Jež, Dolenjske novice. V reviji Lovec je v l. 1910–1913 objavljal črtice iz lovskega in živalskega sveta ter nasvete za najrazličnejše zadeve: Kako prijemajo ribe, Iz lovskega nahrbtnika, Trakulja pri psih…Pisal je tudi o ribištvu in ribolovu Izdal je tudi knjigo »Teden dni dopusta«. V Beli krajini je nastalo tudi delo »Po vodah Bele krajine«.

Ivan Hafner je po smrti o njem zapisal: »Pokojnik je bil v občevanju jako ljubezniv, zabaven, povsod priljubljen in znan po celi Dolenjski... Vse njegove spise preveva topla ljubezen do prirode, kakor je bil sploh velik njen prijatelj.«

Bulovec A. pa o knjigi zapiše: »…mojstrsko je prvo poglavje: lov na metulje. Kako zanimivo in šegavo opisuje pisatelj svoj izlet združen z lovom na metulje na Gorjancih…«.

F.V. pa zapiše: »Prav zanimivo je popisan lov na metulje, zlasti razni načini lova na ponočnjake, n. pr. lov na luč, lov na vabo, lov podnevi…«