Ljudje ob Kolpi: Elija Gregorič

Elija (Ilija) Gregorič – Prebeg, poveljnik kmečke vojske v kmečkem puntu 1573.

Rojen okrog leta 1523 v Ribniku pri Črmošnjicah (Semič), umrl decembra 1574 v Zagrebu.

Ker datuma rojstva in smrti nista znana, je izbran kot termin predstavitve 11. april – dan ko je bil Gregorič prvič zaslišan (beri mučen) na Dunaju.

Ob Turškem vpadu na Kranjsko leta 1553 je bil ujet in odpeljan v Bosno. Na poti v suženjstvo mu uspe pobegniti in se pridruži krajišnikom – vojakom v Vojni krajini. Tu se izkaže in pridobi izkušnje v bojevanju in taktiki. Pozneje se ustali in naseli v vasi Brdovec na posesti grofa Ferenca Tahyja (Franjo Tahi) v Hrvaškem zagorju kjer ga Turki 1568 ponovno zajamejo. Tudi tokrat mu uspe uiti – a šele ko ga pripeljejo v Istanbul in se uspe srečno vrniti domov. Zaradi svojih podvigov – dvakrat uspešno pobegnil iz ujetništva - dobi vzdevek Prebeg. Podobno kot številnim drugim kmetom tudi njemu zemljiški gospod Tahi s prevaro odvzame posest – konje in vinograd, kar Elija oceni na 200 zlatnikov premoženja. Skupaj z drugimi tlačani in svobodnimi kmeti prične pisati pritožbe in se upirati samovolji graščaka, ki je v sporu ne le s tlačani, pač pa tudi s sosednjimi plemiči. 23. aprila 1572 nezadovoljni kmetje pošljejo pritožbo nad Ferencem Tahijem kralju, njihova delegacija pa odide na Sabor v Zagreb. Pritožba ni resno obravnavana in uporni kmetje iz okolice Susedgrada požgejo grajsko posest v Brdovcu. Gabrijel Tahi 7. junija neuspešno napade puntarje in ti 21. junija napadejo še graščino Stjepana Tahija v Dolnji Stubici, ki zaradi lakote zapusti oblegani grad. Kmetje se pri Brezovici uspešno spopadejo s četo Uskokov, ki prihaja na pomoč plemiču. Oktobra kmetje sestavijo puntarsko vlado, ki jo sestavljajo: Ambrož Gubec – Matija (dobi vzdevek Gubec-beg), Ivan Pasanec in Ivan Mogaić. Za vojaškega poveljnika je imenovan vojvoda Elija Gregorič-Prebeg, ki vzpostavi strukturo štaba s še 11 kapetani (sam je dvanajsti). Gregorič, ki ima prijatelje med uskoškimi vojaki poskuša te prepričati, da bi se pridružili upornikom, a ga pustijo na cedilu in pozneje prevzamejo ključno vlogo pri uničenju puntarske vojske. Upor se prične 27. januarja 1573 z napadom na Cesargrad in se hitro razširi na območje 60 graščin. Gregorič je zasnoval popoln bojni načrt, po katerem bi jedro kmečke vojske z Gubcem ostalo v Stubici, da varuje turško mejo, on sam pa bi šel proti Brežicam, od koder bi poslal del vojske po krški dolini proti Novemu mestu, z drugim delom pa bi sam nadaljeval po savski in savinjski dolini do Celja, kjer bi se zopet en del odcepil in se preko Trojan prebil do Ljubljane in zavzel vse dostope do morja. Briljanten načrt je imel eno samo napako – Gregorič ni razpolagal z izurjeno vojsko, pač z 12.000 nezadovoljnimi, neizkušenimi in slabo oboroženimi kmeti, ki so bili ves čas v medsebojnih sporih. Polomija upora se prične že 5. februarja ko Janez Turjaški (oče zmagovalca bitke pri Sisku Andreja Turjaškega) z Žumberškimi uskoki pri Krškem razbije kmečko vojsko, ki ji poveljuje Nikola Kupinić, že naslednji dan pa Gašper Alapić pri Mokricah uniči drugi oddelek puntarjev. Kmetov se hitro poloti malodušje in obupajo. Gregorič prikriva poraz sodelavcev in se s svojo vojsko prebije do Radeč, a tu spremenil prvotni načrt in se preko Planine, Pilštajna in Kozjega poskusi združiti s Štajerskimi kmeti, ki jih vodi Pavel Šterk in nadaljevati na stubiško polje kjer je ostal Gubec z glavnino vojske. Podvig ne uspe saj ga Štajerski plemiči porazijo pri Svetem Petru. 9. februarja pa je poražen še Matija Gubec, ki ga 15. februarja razčetverijo v Zagrebu. Gregorič s kapetanom Mihaelom Gušetičem uide in poskušata prebegniti v Bosno a ju po nekaj tedenskem skrivanju pri Jasenovcu ujamejo krajiški vojaki in ju pošljejo na Dunaj, kjer so Elijo Gregoriča prvič zaslišali 11. aprila 1573. . Čez dobro leto 1. junija 1574 kralj Maksimiljan javlja banu Draškoviću, da mu bo oba poslal, da bosta kaznovana tam, kjer sta kazen zaslužila.

Decembra 1574 pa Drašković iz Zagreba piše kralju, da je dal Elijo »pogubiti«.

V kmečkem uporu je umrlo 6.000 ljudi (polovica uporne vojske), požgane pa so bile številne vasi na območju Slovenije in Hrvaške, konec leta 1573 tudi Turki ponovno oplenijo obmejno območje. Uporniki so želeli odpraviti tlačanstvo, urediti pobiranje davkov samoupravno in v celoti prevzeti obrambo pred Turki, saj so plemiči varovali predvsem sebe in svojo imovino.

V nekaterih virih se navajajo kot rojstni kraji Elije Gregoriča tudi Ribnik pri Metliki (ne obstaja), Ribnik ob Kolpi in celo Marija Gorica (kjer je živel po ujetništvu).