Ljudje ob Kolpi: Alojzij Ivanetič

Alojzij Ivanetič, učitelj, župan. Rojen 7. marca 1895 na Črešnjevcu (Bela krajina), umrl 4, maja 1974 v Novem mestu.

Po osnovni šoli v domačem kraju se je šolal na Novomeški gimnaziji, po tretjem letniku pa nadaljeval na Ljubljanskem učiteljišču, ki ga konča 1915 leta. Vpoklican je v vojsko in se bojuje tako na soški fronti, kakor tudi v Galiciji. Na ruski fronti je zajet in v ujetništvu se priključi revolucionarni Rdeči armadi.

Po koncu vojne je bil učitelj v Novem mestu, a je bil veliko več kot le to saj je vključen v vse kulturno dogajanje v mestu: režira, igra, maskira in ustvarja scenografijo v mestnem gledališču in lutkovnem gledališču, poje v pevskem zboru, igra v orkestru… Organizira in izvaja različna predavanja, najbolj pa je zaslužen za obnovo Ljudske knjižnice. Dejaven je v planinskem društvu. Za zasluge je odlikovan z redom sv. Save, pri planincih pa dobi zlato značko. V prostorih knjižnice izvaja ilegalne aktivnosti celice Komunistične partije, zaradi česar ga premestijo na podeželje – v Mali Slatnik. Med drugo svetovno vojno ga Italijani internirajo, po kapitulaciji pa se vključi v 4. prekomorsko brigado in sodeluje pri zavzetju Trsta. Nova oblast ga vključi v delo na ministrstvu za kulturo, kjer vodi pomemben oddelek Državne založbe Slovenije, vse do upokojitve leta 1951. Tudi v pokoju ostane aktiven v politiki in ob reorganizaciji lokalne samouprave je na seji Ljudskega odbora Mestne občine Novo mesto 20. decembra 1952 izvoljen za predsednika (župana). Že kmalu po imenovanju se zameri Mestnemu odboru Zveze komunistov Slovenije, ki mu prične očitati negospodarno vodenje občine, samovoljnost, podcenjevanje ljudi z nižjo izobrazbo, vnašanje malomeščanskih elementov v vodenje občine… Okarakteriziran je za »vodjo novomeške purgarije«. Nihče mu ne upa stopiti v bran, zato je celo izključen iz ZKS, zaradi česar mu ne preostane nič drugega kot da s predsedniške funkcije odstopi na seji LO 16. marca 1954.