Jožef Prus: Prvi pogoj za dobro frankinjo je zdravo in zrelo grozdje

Prišel, videl, zmagal. To bi lahko rekli za Jožefa Prusa iz Vinske kleti Prus, iz Krmačine v Beli krajini, tik ob slovensko-hrvaški meji. Pobral je prvo, drugo in tretje mesto s tremi različnimi vzorci na letošnjem majskem ocenjevanju za 9. Festival modre frankinje, ki je v začetku junija potekal na gradu Sevnica.

Sedemčlanska mednarodna komisija je pred tem ocenila 103 vzorce, daleč največ slovenskih ter za popestritev še nekaj malega iz Avstrije in Madžarske. Prusovi frankinji sta se zavihteli na prvo in drugo mesto med najmlajšimi, to je letnika 2018, za nameček se je povzpel na tretje mesto še v kategoriji starejših in barikiranih.

Tudi v tretji skupini, kamor sodijo posebna vina, najdemo Prusova izbor in vino iz sušenega grozdja, oba sladka, vendar ne na tako vidnih mestih kot omenjeni trije suhi vzorci. Čeprav vemo, da je Jožef Prus sicer velik mojster slajših vin, a je bila konkurenca v tej kategoriji očitno zelo huda. Jožefa sem za pogovor ujel na Prepihu, na znani točki, ko se z Gorjancev spustiš proti Novemu mestu.

Kam spet hitite, dragi Jožef, da se nama je komaj uspelo prepišno srečati?

V Rogaško Slatino, tam je neka vinska prireditev. Včeraj in predvčerajšnjim kje drugje, jutri kaka skupina ali več v kleti, tako gre to.

Zmorete vse?

Delamo, delamo, s polno paro, ne gre drugače. Sam sem tretja generacija, ki se pri nas ukvarja z vinogradništvom, sinova Jože in Matjaž sta tudi vpeta. Moj stari oče in oče sta začela s tri tisoč trtami, zdaj jih obdelujemo 50 tisoč, od tega je desetina modre frankinje. Vsi smo Jožeti, od starega očeta se vleče to ime do vnuka, ki je tudi Jože. Pet Jožetov, pet generacij. Skoraj tri desetletja sem delal v metliških zadružnih vinogradih, leta 2002 sem službo pustil. Tudi trsničarstvo smo imeli, nepretrgano 32 let, leta 2008 smo ga opustili, še vedno imamo dvesto čebeljih panjev. Glavno je seveda vinogradništvo, leta 2009 smo odprli novo klet z zmogljivostjo 200 tisoč litrov.

Na ocenjevanju Vino Slovenija v Gornji Radgoni ste prejeli priznanja vinar leta, zaporedoma od 2009 do 2012, potem nič več.

Spremenili so pravila, sicer bi bil verjetno še kar naprej.

So vas rezultati iz Sevnice presenetili?

No, presenečenje je bilo prijetno, še zlasti, če vina ocenjuje mednarodna komisija, ki naj bi imela več širine in bila bližje mednarodnemu okusu. Svojim frankinjam sem zaupal, nikoli pa ne veš, kako se bo na koncu izšlo. Tudi vino mora imeti svoj dan, prav takrat mora biti v najboljši formi, da se vse lepo izide.

Lahko poveste nekaj tehničnih podatkov o zmagovalni frankinji, vzorcu 2 letnika 2018, ki je prejel 93 točk od sto možnih.

Trgali smo pozno, 20. oktobra, grozdje je bilo prezrelo, vsebnost sladkorja je bila 104 Oe stopinje, kar je že v razredu izbora. Ampak to ni pomembno, pomembno je, da je bilo grozdje zrelo in zdravo. Prej smo v istem vinogradu opravili predtrgatev, da je na trtah ostalo samo najboljše. Ptiče so odganjali plinski topovi in mreže. Maceracija v prelivnem vinifikatorju je trajala dva tedna pri temperaturi od 26 do 28 stopinj Celzija, potem je šlo vino za tri tedne v cisterno iz inoksa, da so se sesedle grobe droži, nato na zorenje v enkrat rabljene francoske barike na finih drožeh, ki smo jih redno dvigovali oziroma mešali. Potekel je tudi biološki razkis z dodanimi bakterijami, vino ima tri grame ostanka sladkorja in 6,3 grama kislin na liter. Te se bodo še znižale, vino je še vedno v sodih in brez dodanega žvepla. Zdaj prodajamo letnik 2016, medtem ko letnik 2017 šele pripravljamo za prodajo.

V čem se vzorec 1, ki je z 90 točkami zasedel drugo mesto, razlikuje od prej omenjenega.

Grozdje je iz istega vinograda, enak je bil postopek in tudi tehnični podatki so enaki, razlika je samo v izbiri soda. Ta namreč zori v tisočlitrskem sodu, note lesa so zato manj zaznavne, čeprav tudi pri zmagovalnem vzorcu niso izstopajoče. Kot kaže, pa vendarle nekoliko bolj, a zgolj kot fina začimba in za popestritev aromatske slike. Očitno je bil komisiji bolj všeč, dali so mu tri točke več. Kot dobro vemo, les nikakor ne sme izstopati, prekriti vina. Vino mora ostati vino, četudi je bilo v bariku.

Z enakim številom točk, torej 90, so odlikovali vaš vzorec frankinje letnika 2016, kar je med starejšimi in barikiranimi zadostovalo za tretje mesto. Pred vašega sta se z 92 točkami uvrstila madžarski iz kleti Bodri, okoliš Szekszárd, in avstrijski južnogradiščanski s posestva Kopfensteiner, 90 točk, oba letnika 2016. Spet ista lega, enak postopek …

Da, samo sodi so bili malo drugačni. Kombinirali smo nekaj rabljenih barikov in tisočlitrske sode iz francoskega in slavonskega hrasta. V slavonskem, ki ni tako gost, vino hitreje zori in je mehkejše.

Drži, to sem opazil tudi na degustaciji med festivalom.

Tudi letnik 2018 se bo še zmehčal, še boljši bo.

S katere lege prihajajo zmagovalne frankinje?

Gadine se ji reče. Veste, zakaj? Ker so bili tam suhozidi, škarpe, in na njih so se pražili gadje. Vroča lega torej, južna in jugozahodna. Kupil sem jo od nekega Hrvata. Rekel mi je, glej, pot zgoraj, pot spodaj, in sonce od jutra do večera. Sem mu rekel, da ne bom sonca kupoval, in sva se zmenila. Ni mi žal, res dobra lega, osončena cel dan. Sonce se čuti v vinu, toplo je in mehko. Ampak grozdja ne sme biti preveč, vzgoja enojni guyot, daljši šparon, od osem do deset mladic, kilogram in pol po trti, nič več, pred mehčanjem jagod odstranjujemo listje v coni grozdja, tudi odvečno grozdje. In potem je frankinja, kot mora biti. Hvaležna in izzivalna sorta, ki ima potencial za veliko vino, vendar z obveznim daljšim zorenjem v lesenih sodih. Prvi pogoj pa je zdravo in zrelo grozdje, tanini ne smejo biti zeleni, trdi, grenki. S takimi ne bo nikoli dobra in prava.

Konec leta 2016 so nemški ampelografi z inštituta Juliusa Kühna v Geilweilerhofu dokazali, da je modra frankinja avtohtona slovenska sorta, nastala v 18. stoletju ali prej s spontanim križanjem debele beline in male modrine na južnem Štajerskem, na ozemlju današnje Slovenije. Ne morem se znebiti občutka, da je bilo to pomembno odkritje premalo izkoriščeno v promocijske namene.

Se strinjam. Če bi bila frankinja francoska sorta, bi Francozi naredili tak rompompom, da bi se slišalo daleč naokoli. Jaz tega ne morem delati sam. Na televiziji vidimo propagando za slovensko meso in druge kmetijske pridelke, o frankinji pa nič. Kot da se je sramujemo. Edino sevniški KŠTM z Rokom Petančičem v nosilni vlogi se trudi v tej smeri. Hvala bogu so letos spomladi pripravili mednarodni simpozij o modri frankinji, čeprav malo pozno, a bolje kot nikoli.

Kot vem, pripravljajo konzorcij pridelovalcev modre frankinje, ki ga bo sofinanciral evropski sklad za razvoj podeželja.

Pohvalno, čeprav sem glede tega malo skeptičen, ker imam slabe izkušnje s konzorcijem metliške črnine in belokranjca, tudi o drugih se bolj malo sliši. Se ustanovijo, sprva sta zanos in navdušenje velika, potem vse to počasi uplahne in živi le še na papirju. Bog daj, da bi bilo z modro frankinjo drugače. Zasluži si to, zaslužimo si to. Upam, da smo vsi skupaj pametnejši in zrelejši. Čas bi že bil.