Jesenski vzpon na Gradiško Turo

Gradiška Tura je mogoče rahlo nenavadno ime za vrh gore, ki leži nad Vipavo in je s svojimi 793 metri nadmorske višine skoraj neopazna zraven veliko višjega soseda Nanosa. Vendar jo je že vsak, ki se je peljal v smeri Nove Gorice nevede opazoval. Njena strma, mestoma previsna skalna stena, hočeš nočeš pritegne pogled. Stena je prepredena s številnimi alpinističnimi smermi. Se pa med smermi skrivata tudi privlačni lepotici, dostopni »navadnim« planincem, ki nista rezervirani le za »pajke« viseče v stenah.

Že pred mnogimi leti je bila čez steno speljana zelo zahtevna pot, imenovana Furlanova pot. Se ji pa je pred nekaj leti pridružila nova, zelo zahtevna pot, imenovana Otmarjeva pot. In ravno ti dve poti sta bili cilj planincev Planinskega društva Črnomelj v letu 2020, ki pa zaradi znanih razlogov ni bil dosežen. Ampak leto je naokrog in če si nekaj želiš, to tudi dosežeš.

Tako smo se v nedeljo, 7. Novembra, odpeljali iz deževnega Črnomlja dogodivščinam naproti. Eden drugega smo tolažili, da bo vreme v Vipavski dolini sončno, toplo in seveda brez značilne burje. Bližje, ko smo bili cilju, bolj je deževalo. Počasi je tudi upanje na boljše vreme splahnelo, saj plezanje po mokrih skalah in varovalih ni najbolj primerno in uživaško. A ko smo prečkali viadukt na Raubarkomadi, se je vreme pričelo jasniti in že kmalu smo pred seboj zagledali Nanos, ki ni bil v oblakih. Sledil je le še spust v Vipavo, kjer so nas pobožali prvi sončni žarki. Parkirišče pod steno Gradiške ture je samevalo, saj so bili na njemu parkirni le avtomobili z črnomaljskim grbom na registrski tablici.

Na hitro smo se razdelili v dve skupini. Ena je odšla na Furlanovo pot, druga pa proti nekoliko težji Otmarjevi poti. Otmarjeva pot se prične s 60 metrov visoko previsno skalo čez katero nam pomagajo številne skobe in varovalne jeklenice. Skala in varovala so bila suha in lahko smo se prepustili užitkom plezanja ter občudovanja okolice. Na Primorskem je Ruj obarval svoje liste v rdečo barvo, ki je bila čarobna v kombinaciji z belo skalo in modrim nebom.

Po približno dveh urah sta obe skupini prispeli na vrh gore. Šele na samem vrhu smo opazili, da je sonce le nad Vipavsko dolino. Z vrha gore se je na zahodu videl Tržaški zaliv s slovenskim morjem ter na severu zasneženi Triglav. Po malici je del pohodnikov odšel nazaj na izhodišče, del pa se nas je namenil naprej v smeri zavetišča Abram in še naprej v smeri Vojkove koče, ki stoji od stolpu oddajnika, na vrhu Nanosa. Sledil je še sestop v Razdrto, med katerim nas je za kratek čas pozdravilo nekaj debelih dežnih kapelj. Sledila je le še pot domov in žalostna misel, da je to verjetno zadnji letošnji skupni izlet, saj so že naslednji dan pričeli veljati novi ukrepi. Ampak tako kot sem napisal že nekaj vrstic višje, kjer je volja je tudi pot in tudi ukrepi bodo minili, le da bomo mi ostali zdravi. Novi izleti PD Črnomelj se že načrtujejo, pridružite se nam in spoznali boste skrite, čudovite predele naše države.