Gabriel Lumbar - Gabi; 2. del - podjetnik
Olimpijske igre v Rimu leta 1960 so bile najpomembnejši dogodek tega leta na svetu. Še dobro, da so že proti koncu prejšnjega desetletja k nam začeli prihajati prvi televizorji. Tisti malo bolj premožni, so si ga lahko omislili, čeprav je stal celo premoženje. Predstavljajte si kakšna želja po informacijah je bila to, da je bila družina pripravljena dati za televizor kakšnih deset mesečnih plač. Čeprav so leta 1957 izumili že barvni televizor, so k nam prihajali šele črno beli televizorji. Slika je bila slaba. Ni bilo ostrine, obraze smo komaj razlikovali. Televizorjev je bilo tudi še zelo malo. V Črnomlju je bil eden na Sadežu, kjer so se vsi sosedje zbrali okrog sprejemnika, da so lahko gledali nogometno tekmo med Jugoslavijo in Italijo, ki sta se uvrstili v polfinale. Takrat je Jugoslovanska nogometna reprezentanca osvojila zlato medaljo. V polfinalu je Jugoslavija z domačinom Italijo igrala neodločeno 1:1. Ker takratna pravila niso predvidevala, da se igrajo podaljški, ampak je o zmagovalcu odločal žreb. Stanley Raus , predsednik mednarodne nogometne zveze FIFA je zvil dva lističa papirja z imeni obeh držav in ju vrgel v klobuk. Jugoslovanski nogometni funkcionar doktor Mihajlo Andrejević je izvlekel tisti listič na katerem je pisalo Jugoslavija in Jugoslavija je bila v finalu. V finalu je potem gladko premagala reprezentanco Danske z rezultatom 3:1.
Je pa pri meni iz teh olimpijskih iger vzbudil pozornost poseben dogodek, ki me je tudi zaznamoval za celo življenje. To je bil nastop ameriške atletinje Vilme Rudolf, ki je kot otrok zbolela za otroško paralizo in je bila do svojega dvanajstega leta obsojena na invalidski voziček. Je pa vedno sanjala, da bo nekoč športnica. Z neverjetno vztrajnostjo je dosegla, da se je začela ukvarjati s košarko, ko je pred tem do dvanajstega leta starosti preživela v invalidskem vozičku. Nato je prestopila k atletiki in na olimpijskih igrah 1956 v Melbournu osvojila tretje mesto v štafeti 4x100 metrov. To je bil izjemen uspeh, saj ga je dosegla šele štiri leta po tem, ko je prvič stopila na svoje noge. To njeno sporočilo, da moraš vztrajati, da se ne smeš nikoli predati, mi je ostalo vodilo za celo življenje. Na olimpijskih igrah v Rimu je osvojila tri zlate medalje in postavila svetovne rekorde v teku na 100 m, 200 m in s štafeto 4x100 m. Zaradi izredne elegance je dobila vzdevek ’’ zlata gazela’’. Svoje medalje je pozneje posvetila atletu Jesse-ju Owensu.
Že leta 1897 je nemški znanstvenik Karl Braun izumil katodno cev, ki jo je uporabil za osciloskop in tako postavil temelj, da je lahko pozneje ruski izumitelj Vladimir Zworykin leta 1929 izumil izboljšano katodno cev, ki ji pa še danes rečemo Braunov cev. Leta 1927 je ameriški izumitelj Philo Farnsworth prvi v eter poslal televizijsko sliko, sestavljeno iz 60 vodoravnih linij.
Prvi sodobni televizor je razvil Louis Parker. Patent je izdan Louisu Parkerju leta 1948. Parkerjev "intercarrier sound system" se zdaj uporablja v vseh televizijskih sprejemnikih na svetu. Leta 1925 je ruski izumitelj Vladimir Zworykin vložil patentno razkritje za barvno televizijo. Prvi uspešni barvni televizijski sistem je začel komercialno oddajanje 17. decembra 1953.
Sam televizor pa seveda ni bil dovolj za prenos slike. Treba je bilo imeti še dobro anteno, kajti antena je bila bistvena za dober sprejem slike. Nekakšno za silo anteno je leta 1953 izumil Marvin Middlemark tako imenovana "ušesa za zajce", televizijsko anteno ’’ V ’’.
Razvoj televizije je pri Gabitu takoj vzbudil veliko zanimanje. Ker je bil zelo pronicljiv, je hitro ugotovil, da narediti televizijski sprejemnik niti ni tak problem. Lahko ga tudi kupiš. Ampak izvabiti dobro sliko iz njega, to pa je umetnost. Takoj je ugotovil, da se skrivnost dobre slike skriva v dobri anteni. Antene so postale njegova strast in tudi pomemben vir prihodkov, ki jih je tako nujno potreboval za svoje izumiteljsko delo. Gabi je vedno znal hitro odkriti donosno tržno nišo.
Torej Gabi je takoj zaznal, da prenosi slik iz prvih televizijskih sprejemnikov, ki so se ob olimpijskih igrah v Rimu začeli pojavljati tudi pri nas v Črnomlju, porast nabave televizorjev se je namreč zaznala vedno, ko je bil najavljen kakšen velik in pomemben svetovni dogodek, niso bog ve kako kvalitetni. Prvi televizor in tudi antena sta bila inštalirana pri Dormižih na Sadežu. Da so televizor lahko prižgali, so elektriko s kablom potegnili iz bližnje Skubicove hiše. Slika ni bila kdo ve kaj. Toliko, da se je zaznavalo, da se nekaj premika. Slika je bila bolj podobna prikazu tekstilnih vzorcev, kot pa čemu drugemu. K sreči smo imeli v Črnomlju genialnega mojstra Gabita, ki je baje to anteno tako zelo dobro zrihtal, da so potem prebivalci Sadeža lahko cele dneve buljili v ekran in spremljali dogajanje z olimpijskih iger.
Tudi Gabitova žena Ivanka je bila učiteljica. Ker je v tem času poučevala v osnovni šoli v Črešnjevcu, so tudi Lumbarjevi stanovali kar tam in je moral od tam hoditi v večji Črnomelj, da je lahko udejanjal svoje poslovne ideje. So pa vedno konec tedna preživeli v Črnomlju, dokler se niso za stalno preselili v hišo v kateri je potem imel Gabi svoj laboratorij. Ko so otroci hodili iz šole mimo njihove hiše, so na veliko Gabitovo jezo stalno kukali v delavnico in prodajali zijala okrog njegovih izumov. Vedno je bilo namreč kaj videti. Nekateri se ga spomnijo, kako je ves skuštran in z tistim znanstvenim pogledom grozeče mahal z rokami kot kak čarovnik.
Pred laboratorijem je imel gabi na ’’klocnih’’ postavljen srebrno pobarvan avto Škoda, ki je služil Gabitu za preizkušanje njegovih inovacij in eksperimentov. Mimoidoči Črnomaljci, predvsem pa mularija je neprestano norela okrog njegovih eksponatov. Vsak ki je šel mimo je na Škodi, kaj odvil, premaknil, včasih celo kaj odtrgal, kajti eksponati so občutljiva zadeva, pa se hitro lahko kaj poškoduje. Da bi to stalno drezanje v razstavljen avto Gabi preprečil, je na karoserijo priključil 220 V. Nekoč pozno zvečer, ko so črnomaljske gostilne že zaprli, je šel mimo priključene Škode tudi moj prijatelj Jože Kuzma, ki je stanoval v hiši poleg Gabitove. Jože seveda z Gabitovimi varnostnimi posegi ni bil seznanjen in se je nehote dotaknil srebrne Škode, ki je bila locirana delno tudi že pred njegovim vhodom. Ob dotiku Škode priključene na napetost 220 V je Jožeta vrglo po tleh, da se je celo malo poškodoval. Je pa bil še hujši od tega šok, ki ga je Jože doživel ob srečanju z Gabitovim eksperimentom.
Je pa tudi Gabi imel pedagoško žilico. Mnogi mladi Črnomaljci so se pri njemu učili elektrotehnične obrti. Mlade je imel zelo rad. Nekoč se je eden od njegovih vajencev v z razno kramo prenatrpani delavnici, obregnil ob posodo s kislino za jedkanje ploščic za tiskana vezja. Kislina se je razlila in to ravno po namiznem kalkulatorju, ki ga je nekdo prinesel v popravilo in je bil takrat prava dragocenost. Vajenec je zmrznil, Gabi pa se je začel grozno dreti. Pa ne da bi kaj preklinjal ali bentil, ampak je samo dovolj glasno artikuliral rešilne besede:’’ Nevtraliziraj, nevtraliziraj..’’ Kislino nevtraliziraš tako, da na tisto mesto zliješ vodo. Vajenec je to tudi naredil. Sledilo je še sušenje kalkulatorja. Zaradi svoje prislovično dobre narave, ni Gabi rekel vajencu nobene. Nasprotno, še pohvalil ga je, saj je kalkulator, ki prej ni deloval, začel zopet delovati. Pozneje so ugotovili, da verjetno ni deloval zato, ker se je tokom let na tipkovnici nabralo preveč prahu, ko pa sta kislina in voda sprali tipkovnico, pa je stvar začela delovati. Skratka mnogi izumi in inteligentne rešitve problemov se zgodijo, kadar se zgodijo kakšne nesreče.
Gabi je v svoji delavnici uspešno združeval znanje elektrotehnike in strojništva. Bil je prvi MEHANOTRONIK, torej začetnik poklica, ki je danes tako moderen. Poskusil je narediti pravi helikopter, pa helikopter, ki bi ga človek imel na hrbtu in bi z njim lahko letel. Rdeča nit njegovih strojniških poskusov je bil eno valjni Tomosov bencinski motor. Ker je Gabi hotel nekaj več, je poskusil iz eno valjnega Tomosovega motorja narediti dvovaljni ’’boks’’ motor. Izrisal je vse načrte a kaj, ko je za izvedbo zopet zmanjkalo denarja.
Tako se je Gabi zopet moral zateči k izdelavi anten. K sreči je bilo v tistem času potreb po antenah kolikor hočeš. Televizorji so prihajali v črnomaljske hiše in celo v Dobliče in Blatnik. Seveda zopet z istim problemom, slaba slika zaradi slabe antene. Da ne bi mislili, da sta se danes politika in narod spomnila in začela godrnjati proti programu in plačevanju naročnine za javno RTV. Že davno prej so se Dobličani in Blatničani na RTV Ljubljano pritoževali, da imajo zanič sliko in še slabši program, pa morajo vseeno plačevati RTV prispevek. Še huje se je dogajalo prebivalcem Poljanske doline, ki pa sploh niso mogli vedeti še tega, kako slab program je, saj slike doga leta iz RTV Ljubljana sploh niso imeli čeprav so plačevali RTV prispevek.
Ker iz Ljubljane v te kraje razen računov ni prišlo še nič koristnega in tudi pričakovati ni kaj takega, so se krajani sami organizirali. Na uradni dan so šli noter, to je pomenilo, da so šli v mesto Črnomelj in poiskali Gabita. Ob poslušanju dobliških in blatniških tegob je Gabitu kar zaigralo srce in izumiteljska žilica je že iskala rešitev. Direktno na terenu si je v vsaki hiši natančno ogledal problem in seveda z gospodarjem za mizo ob narezanem špehu, čebuli in litru vina iskal primerno rešitev. Gabi se je tako resno lotil posla, da si je za vsako hišo vzel cel dan časa. Po toliko dneh, kolikor je bilo takrat hiš v Dobličah in na Blatniku, je Gabi prišel do spoznanja, da imajo vaščani lokalne antene kar v redu, saj so takrat v Jugotehniki že prodajali dobre Iskrine antene in so si jih vsi pridno kupili. Kaj je potem problem? Gabi se je ročno prijel dela. Ugotovil je, da do Doblič in Blatnika prihaja prešibek signal, da bi ga navadne antene lahko dovolj ojačile. Zato je na sredini med obema vasema je postavil anteno, nekakšen repetitor, ki je toliko ojačal vhodni signal, da je bil dovolj močan za sprejemanje z njihovimi individualnimi antenami. Rezultat je bil izvrstna slika. Ker je Gabi rešil zadevo in Dobličanom in Blatničanom omogočil gledanje televizije, je postal skoraj njihov častni vaščan. Kadarkoli beseda na televizijske programe še danes nanese, Dobličani in Blatničani vedno z veliko hvaležnostjo in spoštovanjem omenijo Gabita.
Nekoč je po celi Beli krajini zmanjkalo slike. Gabi je takoj lociral problem, zbral orodje, se usedel v avto in odpeljal na Mirno goro, kjer je bil stacioniran RTV oddajnik za celo Belo krajino. Ko je po nekaj postankih v gostilnah ob poti še dodatno preverjal, če je slika že mogoče prišla, le prispel na Mirno goro je naletel na ljubljanske elektro inženirje, ki so si razbijali glavo, kaj naredit ob takem sranju, ko cela Bela krajina nima slike. Z vsemogočimi inštrumenti so merili antenske aparature, napake pa niso odkrili. Ker je bil Gabi specialist za antene, mu je takoj kapnilo: ’’Madona, Madona. Kaj pa če antena ne dobi signala iz Kuma?’’ In res ga ni. Kot se je pozneje razvedelo, so neki vandali, češ da RTV Ljubljana oddaja slabe programe, s kolom poškodovali oddajnik na Kumu, da se bodo pristojni zdrznili in izboljšali program. Kot vidimo ni kaj dosti pomagalo, saj program še danes ni bog ve kaj.
Je pa glas o izjemnem Gabitovem poznavanju anten segel tudi izven meja Bele krajine in celo Slovenije. Tako so začela prihajati naročila iz Hrvaške. Predvsem so deževala naročila za postavitev anten. Tako sta na neko naročilo postavitve antene odšla Gabi in njegov pomočnik Boris Črnič-Cakan v vas Ribnik na hrvaško stran Kolpe.
Ko sta prispela do hiše naročnika, je Cakan v svoji naivni naravni poštenosti že ob pogledu na hišo ugotovil, da je na hiši že postavljena antena. In to ne kakršna koli. Bila je vrhunska antena, ki jo je gospodar pripeljal iz Nemčije. Gabi je Cakana opozoril, da mora reči gospodarju gazda, ker da je to na hrvaškem izraz največjega možnega spoštovanja gospodarja hiše. Po običajni dobrodošlici in ko sta se po dolgi poti primerno odžejala, sta se lotila posla. Cakan je zlezel na streho in kmalu ugotovil, da antenski kabel ni dobro pritrjen na anteno. Še dobro, da gazda ni dobro razumel Slovensko, ko se je Cakan s strehe zadrl, da kabel ni dobro ’’priheftan’’ na anteno. Gabi se je zadrl nazaj: ’’tih bod, vrž anteno dol, pa našo gor.’’ Cakan je seveda mojstra takoj ubogal in vrgel anteno s strehe na tla, da se je vsa zvila in ni bila več uporabna.
Cakan je potem namontiral novo Gabitovo anteno in pravilno pritrdil antenski kabel. Glej ga čuda. Na najmodernejšem televizorju znamke Blaupunkt, ki ga je gazda prešvercal iz Nemčije, se je prikazala kristalno čista slika. Ko je gazda to videl je bil mnenja: ’’ovakvih majstora nema ni u Njemačkoj’’. Po uspešno opravljenem delu je sledila izdatna večerja in seveda obračun. Gabi se je med tem, ko je Cakan na strehi opravljal montažo antene, malo razgledal okoli in pravilno odšacal, da mora biti to jako močna hiša, pri kateri ne manjka denarja. S količino zaužitega vina je sorazmerno rastla tudi Gabitova samozavest in tudi zavedanje kako zahtevno delo sta opravila. Odločil se je, da bo računal trikrat toliko, kot je običajno, pa še potne stroške bo zaračunal. Malo negotovo je potem le izustil cifro, ki je pomenila količino denarja. Kmalu pa se je lahko oddahnil, saj je gazda, ki se je pred Slovenci hotel še malo postavit, izrekel preroške besede: ’’tako dobri majstori, pa tako jeftini’’. Gazda je bil res dec. Dal jima je še tringelt.
Je pa legendarna njuna pot nazaj domov. Pot je trajala namreč tri dni, preden sta se prebila do doma. Začelo se je Na Jurovskem brodu, pa vse gostilne v Metliki, potem vse gostilne na poti do Črnomlja, pa nekaj gostiln v Črnomlju, dokler jima ni zmanjkalo denarja, da sta lahko suha in brez cvenka, odšla domov.
So pa Hrvatje tudi vozili televizorje na popravilo v Črnomelj v Gabitovo delavnico. Nekoč je televizor pripeljala v popravilo neka Hrvatica, ki je v Črnomlju kar počakala na popravilo. Ko se je vrnila po televizor jo je nadrl: ’’ ja madonca, kva ste pa delal s tem televizorjem, da je vse crknl, še ta upor, ki nikol ne crkne, je crknil?’’ Če je bilo popravilo nujno, kot v tem primeru, je bila cena popravila dvojna. Dodatno je bila višja cena tudi zato, ker Gabi v svoji delavnici ni dovoljeval dela na črno in je za vsak poseg izdal račun. Ko je ženici izdal račun, je zahteval, kakor so takrat velevala pravila, da ga še podpiše. ’’Izvinite, ali je ne znam da pišem.’’ ’’Pa naredite križec’’, je odvrnil Gabi. Ko je videla račun, je ženica malo jezno povedala: ’’ ne znam da pišem, ali znam vrlo dobro da brojim pare.’’
Gabi je bil velik ljubitelj tople vode, bazenov in toplic. Vedno kadar je zaslužil kaj denarja, so se mu začele pojavljati razne bolezni in bolečine. Najhujša je bila bolečina v križu. Ko se je pojavila ta bolečina, je to pomenilo, da je gabi zaslužil dovolj denarja. Takrat je vedno potarnal:’’ nič, v toplice bo treba’’. Pa je potem odšel v Dolenjske ali Šmarješke toplice, kjer si je zdravil križ s toplo vodo in z mladimi maserkami.
V kolikor ste spregledali katerega od prejšnjih zapisov jih najdete tukaj:
Prvi košarkarski koš je bil v Črnomlju postavljen pred petdesetimi leti
Jure Majerle - Majstr Jure; Prvi del - Dirkač
Jure Majerle - Majstr Jure; Drugi del - Umetnik
Malerič Miran - Cvekaf Miran - Maratonec
Franc Godina - France, 1. del - gasilec
Vir: Iz knjige v nastajanju: Prostor, čas, košarka in Rock & Roll
Zadnji blogi
Poglejte tudi
