E-utrip: Ni obupal, raje je obrnil življenjsko ploščo

Ni ga Poljanca, ki ne bi poznal nadvse prijaznega in odkrito srečnega Jureta Kureta iz Dolenjih Radencev, rokodelca in športnika z veliko začetnico. Ko ga je leta 2012 udarila Parkinsonova bolezen, povrhu pa sta takrat z ženo ostala brez službe, je naredil to, kar večina v teh trenutkih ne bi bila zmožna. Da ne bi obupal, je namreč popolnoma obrnil “življenjsko ploščo” in se lotil konjička, ki si ga drugače ne bi. Jurček bo rokodelec, je prelomil. “Začutiš topo bolečino, ko izveš diagnozo. Nenadoma se znajdeš v temnem križišču, iz katerega je težko najti pravo pot.”

»Ali naj znorim, postavim v vrsto pijančkov, ali se preprosto vzamem v roke?« so se Juretu porajale misli. Kolpa ga od otroštva umiva, les pa ga je pri begu pred črnimi mislimi začel nežno božati. Še posebej, kadar ga najde ob ali v reki Kolpi – naplavine, saj je na takšnem lesu najbolje vidna njegova struktura, ki se potem jasno pokaže tudi na končnem izdelku. Moker les nežno posuši izven dosega sončnih žarkov, da se ne razpoka. Vse posode so unikatne, narejene iz naravnega lesa (najboljši je oreh) in izdelane iz enega kosa. Sklede so premazane z oljem, primernim za stik z živili. »Dleto je kraljevsko orodje, ki ga uporabljam pri oblikovanju posod. Za rezanje kuhinjskih desk ga uporabljam, končna obdelava pa je ročna,« pokaže Jure svoje mojstrske spretnosti. Za svoje dosežke je prejel več certifikatov, nazadnje certifikat za Kolektivno blagovno znamko destinacije Bela krajina.

O drugi ljubezni, ljubezni do športa

Jureta predstavljamo tudi kot športnika. Več kot 40 let je neutrudni borec za zelenimi mizami; namizni tenis je njegova ljubezen že od malih nog. Dolga leta je bil gonilna sila v namiznoteniškem klubu v Ogulinu, kjer je pomagal klubu preboj iz četrte v drugo hrvaško ligo. Leta 2002 je bil soustanovitelj NMT Črnomelj in po tem tudi udeleženec dveh svetovnih veteranskih prvenstev, ki sta potekli na Švedskem in v Nemčiji. Sodeloval je tudi na balkanskem prvenstvu v Bolgariji, če omenjamo najpomembnejša. Ko je zbolel, so ga prijatelji iz črnomaljskega kluba spodbujali. »Jure, ne odnehaj, igraj še naprej. Nikar ne obupaj. Kaj naj rečem, upošteval sem jih,« se spominja Jure, med prijatelji znan kot Jurček. Kmalu je postal član kluba, ki združuje igralce s Parkinsonovo boleznijo, in se uvrstil v državno reprezentanco.

Tudi letos na svetovnem prvenstvu

Lani je zastopal nacionalne barve na svetovnem prvenstvu v Pulju, letos pa se z vnemo pripravlja na prvenstvo, ki bo kmalu potekalo na Dunaju. »Pričakujem uvrstitev med 3. in 8. mestom; vse drugo bi štel za neuspeh,« je povedal glede svojih ciljev. Zdi se, da je pred nastopom v mestu ob modri Donavi že v odlični formi, saj je na zadnjih tekmah dosegal visoke rezultate. Pred kratkim je osvojil zlato kolajno na prvenstvu v Varaždinu in tako skupaj s pokali ter drugimi priznanji v svoji 40-letni karieri zbral kar 231 odličij.

Ko se brata dogovorita, vrata so vedno odprta

»Delo in šport me motivirata, prav tako kot hčerkini družini, sin in soproga. Seveda pa tudi znanci in prijatelji. Pa tudi nadaljevanje rodu Kure na domačiji, ki mi jo je po odhodu staršev predal brat in z družino živi v Ložinah pri Kočevju. Vrata doma naših prednikov so tako vsem vedno odprta. To prijateljstvo, ki se je stkalo med nama, je tisto, kar najbolj šteje,« nam je Jure razlagal in razlagal v očetovi hiši, ki počasi postaja muzej njegovih športnih dosežkov in ročnih stvaritev, ki so prava paša za oči.