Dokumentarec Maje Weiss v kinih po Evropi, kmalu tudi v Črnomlju

Dokumentarni film Maje Weiss Zajeti v izviru – slovenski otroci Lebensborna, ki je letos odprl Festival dokumentarnega filma v Ljubljani, je že začel svojo pot po evropskih kinodvoranah. Konec marca je bil denimo premierno predvajan v Trstu, minuli vikend v Parizu v tekmovalnem programu na festivalu evropskega filma, že naslednji teden bo doživel tretjo projekcijo v zamejstvu, in sicer v Muzeju Slovensko multimedialno okno v italijanskem Vidmu. Dokumentarec maja odpira tudi teden slovenskega filma v Beogradu, obeta se mu projekcija na dunajski univerzi.

Dokumentarec, ki pripoveduje zgodbe zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega eksperimenta, je te dni še mogoče gledati v slovenskih kino dvoranah. Projekcija filma je bila sredi marca tudi v Metliki, v Črnomlju pa si ga boste lahko ogledali 24. aprila, ko bodo ogled filma in pogovor z Majo Weiss pripravili v sklopu dogodkov ob Letu domovine. Dva dni pozneje bo film prikazan tudi v Selah na avstrijskem Koroškem, ob spominu na 13 obglavljenih Slovencev žrtev nacizma na Koroškem.

Da bo film prišel na televizijske ekrane, bo treba počakati vsaj še leto dni.

Film je v zadnjem mesecu navdušil občinstvo, ki ga dokumentarni film v Sloveniji nagovarja, prav tako je bil deležen zanimanja številnih medijev. "Čustveno nabit dokumentarni film in tudi poln preobratov je hkrati čudovita umetniška stvaritev in pomemben dokument slovenske zgodovine," je dokumentarec opisala novinarka Družine Lucija Čakš, kolumnist Marko Crnkovič pa ga je označil kot "svetoven, svetovljanski film".

Zadnji krik, zadnja možnost, da prisluhnemo tem zgodbam

Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna sicer pripoveduje življenjske zgodbe štirih 80-letnikov, ki živijo na različnih koncih sveta: Hayma Henryja Heyderja iz Kostarike, Ingrid von Oelhafen iz Nemčije, Franca Zagožna iz Belgije in Ivana Acmana iz Slovenije. Avtorici sta tako ujeli zadnji vlak, da sta dokumentirali njihove zgodbe. "To je bil zadnji krik, zadnja možnost posneti te zgodbe," je jasna Maja Weiss.

"Ti štirje posamezniki so tisti, ki so preživeli, je pa veliko tudi takih, ki so se zapili, propadli, ker niso prenesli izgube družine, domovine in korenin ter vsega, kar je temeljna pravica vsakega človeka, da je torej nekje doma," pravi soscenaristka Nataša Konc Lorenzutti. Sočasno z nastajanjem filma je Konc Lorenzuttijeva spisala tudi dokumentarni roman Senca brez človeka (Slovenska matica, 2023), ki ga je podnaslovila kot Film v prozi, saj sočasno ob pripovedovanju zgodbe otrok iz Lebenborna sledi tudi nastajanju filma. V teh tednih po Sloveniji predstavlja svojo knjigo in tako zgodbo o ukradenih otrocih deli tudi med ljubitelje literarnih del, pravkar pa je na knjižnem sejmu v Bologni.

Usode ukradenih otrok pa malokoga pustijo ravnodušnega. Ingrid von Oelhafen, doma iz Osnabrücka na Spodnjem Saškem, se je rodila kot Erika Matko v Rogaški Slatini. Je ena od otrok, ki so jih nacisti med drugo svetovno vojno iztrgali iz rok slovenskih staršev, da bi iz njih naredili Nemce. Njeni krušni starši so bili iz aristokratskih, premožnih družin, a je pretežni del ranega otroštva preživela v otroških domovih. Imena svojih pravih staršev je izvedela pri svojih 59-ih letih, ko sta bila starša že pokojna. Franca Zagožna so njegovi družini ukradli in v Lebensborn pripeljali pri 11-ih mesecih. Njegova krušna starša sta bila zelo ljubeča, več let sta živela v prepričanju, da je Franc popolna sirota. Resnica ju je zlomila.

Zgodovina na filmu: vključenost filma v šolski proces

Prikazovalci po Sloveniji omogočajo ogled filma v sklopu učnega procesa pri pouku zgodovine in drugih predmetov, v pomoč pedagogom pri pripravi na delo z učenci in dijaki pa je na voljo tudi pedagoško gradivo.