Črnomelj fčasih (179)

Peklenski julij 1942: Preveč strašno, da bi šteli mrtve (Da se ne pozabi 11)

Piše: Ilinka Todorovski.

Koliko Belokranjcev je bilo v italijanskih koncentracijskih taboriščih? Koliko jih je tam umrlo? Končni podatki se še kar izmikajo, a jih je bilo zagotovo najmanj 163. Ko so l. 1997 sestavili prvi seznam Slovencev, umrlih na Rabu, je zgodovinar Jože Dežman zapisal: »Podatki, ki jih navajamo, so neke vrste obtožnica. Obtožnica dôbi, ki je mlela ljudi tako hudo, da niso bili več ljudje. Povampirjeni režimi so v njih videli le množico, ki so jo uporabljali za svoje namene. Bilo je tako hudo, da mrtvi niso bili prešteti…«

Iz naših krajev so večino ljudi internirali med veliko roško ofenzivo, od 13. julija do 3. novembra 1942, v kateri je sodelovalo 80 tisoč italijanskih vojakov. »To uporništvo nas že utruja,« je ob začetku ofenzive pojasnjeval general Emilio Coronati. Mussolinijev ukaz vojakom je bil, naj v »italijanski Sloveniji« enkrat za vselej opravijo z miselnostjo, »da obstaja italijanski narod iz slabičev, umetnikov in zanešenjakov … Nastopa novo obdobje, ki naj pokaže, da so Italijani možje.«

Streljanje in interniranje civilistov pa je bilo tako množično, da niti vojaško niti civilno poveljstvo nista uspela voditi statistike. Visoki komisar Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli je 18. januarja 1943 poročal v Rim: »Internirali smo ljudi po različnih merilih, kakor so pač razni komandanti posadk, celo zelo majhnih vodov o tem mislili. Zato torej nismo mogli nikoli vedeti, koliko je bilo interniranih.«

V pomoč so nam podatki posameznih enot za posamezna obdobja; divizija Isonzo je npr. med 20. julijem in 17. avgustom 1942 zajela 7 transportov s 1.623 interniranci, divizija sardinskih grenadirjev pa »okoli šest tisoč Slovencev«. Za Belo krajino se je ohranil naslednji podatek 23. polka divizije Isonzo: do 29. julija so prijeli 73 družin z 253 osebami in jih 58 z 204 osebami 29. julija 1942 poslali v taborišče na Rab, 15. družin z 49 osebami pa 4. avgusta prek Ljubljane v taborišče Monigo.

Iz dokumentacije Okrajnega glavarstva Črnomelj vemo, da je bilo konec l. 1942 interniranih 1.336 Belokranjcev. Večina jih je bila na Rabu, najokrutejšem fašističnem koncentracijskem taborišču. Tam je po podatkih, zbranih do l. 2000 (ki še niso popolni) umrlo 1.435 Slovencev, med njimi je bila desetina Belokranjcev, iz skoraj vseh krajev, mest in vasi: 64 z območja današnje občine Črnomelj, 62 iz današnje občine Metlika in 17 iz občine Semič. Skupaj torej 143. Koliko jih je umrlo v drugih taboriščih? Najmanj 20, in sicer v Padovi in Renicciju po 5, v Monigu 4, Reki (Fiume) 4 in Gonarsu 2.

K žrtvam je treba prišteti še neugotovljeno število mrtvih, ki so umrli na poti domov, predvsem moških, ki so se po kapitulaciji Italije v Belo krajino prebijali kakor so vedeli in znali, po več dni in celo tednov. Nemalo jih je domov prišlo šele okoli božiča. Nekateri so umrli od onemoglosti, druge so ubili, tretje pa prestregli Nemci in odpeljali v nacistična taborišča.

Za fašistični zločin ni nikoli nihče odgovarjal. Ker so Italijo po Badoglijevem podpisu predaje in kapitulaciji nekdanji zavezniki in podporniki – nacisti, ustaši, domobranci - razglasili za sovražnico in ker je po l. 1943 tudi sama izkusila vojaško represijo, je naposled obveljala za žrtev druge svetovne vojne. In bila ob njenem koncu l. 1945 na pravi strani zgodovine. V povojni italijanski republiki pa so tudi storili vse za kolektivno pozabo. Šele v zadnjih letih je slišati osamljene glasove italijanskih zgodovinarjev, ki z objavo resnice o zločinih razkrinkavajo veliko (samo)prevaro.

//Za razmišljanje o zločinu brez kazni priporočam v branje knjigo Davida Contija z naslovom Italijanski vojni zločinci : obtožbe, procesi in nekaznovanje po drugi svetovni vojni, Ljubljana, 2014.//

// Razbijanju mitov je namenjena tudi italijanska spletna stran, ki jo ureja Andrea Guisippini, z naslovom Vojni zločini (Crimini di Guerra). Na tej strani je poobjavljen poimenski seznam žrtev taborišča Rab iz knjige Toneta Ferenca Rab - Arbe – Arbissima, Ljubljana, 2020. V tej knjigi je sicer tudi poimenski seznam doslej ugotovljenih slovenskih žrtev drugih italijanskih taborišč. V članku sem uporabila še podatke iz knjige Božidarja Jezernika Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med 2. svetovno vojno, Ljubljana, 1997; seznam žrtev taborišča Rab v tej knjigi obsega 1.252 imen; od tam je tudi citat iz uvoda.//

// Ta teden, 7. septembra 2022, so italijanski mediji poročali, da je 40 italijanskih antifašistov pod strokovnim vodstvom zgodovinarja Erica Gobettija in raziskovalca fašističnih zločinov Andrea Giusippinija prvič obiskalo območje nekdanjega fašističnega taborišča na Rabu, ki ga je bilo »treba pozabiti, da bi ohranjali mit o Italijanih kot dobrih ljudeh«: https://www.ilfattoquotidiano.it/.../arbe-il.../6793828/ . //

// Lani spomladi je 133 zgodovinarjev in vidnih osebnosti iz Italije, Slovenije in Hrvaške (med njimi tudi prej omenjena Gobetti in Giusippini) italijanske oblasti pozvalo, naj ob 80-letnici okupacije Italija prizna vojne zločine in se zanje opraviči. Več o tem: https://365.rtvslo.si/arhiv/odmevi/174766622; https://www.primorski.eu/.../italija-naj-prizna-zlocine...; https://www.primorski.eu/.../kaj-res-da-smo-napadli.... //

Naslovna fotografija: Belokranjski interniranci so bili zaprti v vseh fašističnih zaporih in taboriščih Mussolinijeve Italije. Stankota Šprajcerja iz Črnomlja so najprej odvedli na Rab – z nosečo ženo Rozo, ki je tam rodila punčko Mimo (te dni je praznovala 80. rojstni dan!), enoletnim sinom Francijem in staro mamo Ano, ki je v taborišču umrla. Z Raba so bili mama in otroka premeščeni v Gonars, oče pa v Visco. V spomin na internacijo v Viscu je sojetnik Stanku podaril risbo taborišča. Risbo hrani Mima Pezdirc.

Fotografija 2: Julija 1943 so imeli v Črnomlju podatke o 29 umrlih internirancih iz te občine. Izsek iz dokumenta, ki ga hrani Arhiv Slovenija.

Fotografija 3: Za taborišče Gonars so Belokranjci, ki so pred tem preživeli strahote Raba, uporabljali besedo »divota«. Čeprav so tudi tam tolkli lakoto, so bili vsaj življenjski pogoji malo bolj znosni, saj so jih namestili v lesene barake. V primerjavi z ležišči iz gnile slame in blata pod rabskimi šotori so bile lesene postelje tam pravo razkošje. Interniranec Leopold Šterk iz Kočevja pri Črnomlju je od tam prinesel v spomin ročno izrezljano cigaretnico in cigaretšpic. V taboriščih je bilo sicer 9 Kočevljanov. Predmeta hrani Leopoldova vnukinja Anita Matkovič.

Fotografija 4: Na Rabu so med 27. julijem in 27. novembrom 1942 po podatkih taboriščnih oblasti umrli 104 otroci. Fotografija najmlajših rabskih internirancev je z Wikipedie.