Črnomelj fčasih (177)

Peklenski julij 1942: Doma pa izropano in prazno. Nič. (Da se ne pozabi 9)

Piše: Ilinka Todorovski.

Ko so se internirane ženske in otroci vračali domov, po devetih mesecih trpljenja, tik pred veliko nočjo l. 1943, so Črnomaljci v povorki posušenih, sključenih, razcapanih figur, ki se je vila od kolodvora, komaj prepoznavali svoje sorodnike in sosede. Interniranci so bili doma, a so le redki imeli srečo, da so se smeli ali mogli vrniti v svojo domačo hišo.

V medvojni kroniki Ivana Pirnata, davčnega uradnika in ljubiteljskega fotografa iz Črnomlja, beremo, da se jih je večina vrnila v dveh skupinah, 23. in 24. aprila. Prvi dan, na veliki petek, si je pribeležil: »Ženske in otroci so prišli v Črnomelj. V Ljubljani in Novem mestu so jih postregli. V Črnomlju velika množica čakala na kolodvoru. In so prišli: Malešičevi, Jermanova Gela in sinček, Planinci iz Svibnika … .« Zapisal si je tudi, da ugibajo, zakaj sploh so jih fašisti izpustili iz taborišč: so to storili preračunljivo, da bi jih lahko kasneje rekrutirali v legijo? Ali pa »je bil kakšen pritisk, da so jih morali izpustiti«?

Ker so moški in odrasli sinovi morali ostati v taboriščih (domov so se prebijali jeseni 1943, po kapitulaciji, kakor so vedeli in znali), so doma usodo svojih družin morale v svoje roke prevzeti ženske.

Najtežje je bilo Amaliji Planinc iz Svibnika in Neži Pezdirc z Črnomlja, ki se nista imeli kam vrniti. Planinčevo hišo so Italijani požgali med ofenzivo, 26. julija, v Pezdirčevi – pod gozdom nad kolodvorom – pa so si italijanski vojaki uredili postojanko, a je po nekem obstreljevanju od nje ostal le kup kamenja. Amalija, ki je na Rabu pokopala moža, v Gonarsu pa hčerko, se je domov vrnila z osmimi otroki, med njimi je bila tudi nekajmesečna Tončka, rojena na Rabu. Pod streho so jih vzeli sosedi Kapši. Nežo s hčerkama Cvetko in Zlato je najprej sprejela sestra v Črnomlju, od tam pa so šli k maminemu bratu v Dolence.

V posebej težkem položaju sta bili tudi sestri Zala Stariha in Ana Pezdirc (hčerki Josipa Doltarja). Hišo Pezdirčevih so v celoti zasedli italijanski vojaki (k njej so prizidali tudi bunker), zato je morala Ana s štirimi otroki živeti pri bratu Janku Doltarju »na žagi« ob Dobličici. Zala, ki se je vrnila z Olgo in Francijem (mož je umrl v Gonarsu, v taborišču so tudi izvedeli, da sta padla oba sinova partizana - Janko je kasneje postal narodni heroj), ni mogla v hišo, ker so vanjo naselili druge ljudje, v enem prostoru pa je bila šola. Z otrokoma je morala dalj časa živeti kar na domačem skednju.

Italijanske oblasti so zaplenjeno premoženje internirancev med njihovo odsotnostjo dali v upravljanje sorodnikom, sosedom ali drugim najemnikom, za kar je morala večina plačevati davke in najemnino ter vojski oddajati pridelke, če so obdelovali zemljo.

Iz seznama, spisanega junija 1943, izvemo, da je v hiši Janka Cimermana delovala delavska kuhinja, v hiši Janka Mišica »ciganska šola«, v hiši bogatih Starihov fašistična mladinska organizacija Gill, v hiši Antona Klemenca javna varnost (publica sicureza), v hiši Ane Šimec fašistična postojanka (fascio di combati), medtem ko je vojaštvo zasedalo posesti ali hiše Matije Pezdirca, Franca Belka in Jožeta Jermana.

Izpraznjene in nenaseljene hiše pa so bile izropane do golega. Iz nekaterih so že 26. junija vse odpeljali italijanski vojaki ter nagrabljeno – od miz in stolov do knjig in fotografij – kurili na grmadi ob železniški postaji. Kar je ostalo, so razgrabili domačini.

V tako izropane hiše so se vrnile Ana Malešič s petimi otroki, Angela Jerman s sinom, Zalka Planinc s hčerko, Francka Klemenc s tremi otroki, Ana Šimec s štirimi hčerami ter Rozalija Šprajcer s sinom Francom in na Rabu rojeno dojenčico Mimo. Ta beda je tedanjim otrokom ostala v neizbrisnem spominu. Jermanovi so imeli gostilno, a v kleti ni ostala niti ena sama steklenica. Pri Šprajcerjevih v skrinji niso našli niti enega samega zrna pšenice. Malešičevi so uspeli najti vsaj svojo kravo – v sosedovem hlevu. Najhuje pa je bilo, da po večini niti njihova zemlja ni bila obdelana, saj so bili predolgo zdoma, zaradi česar so bili tudi doma obsojeni na lakoto.

Na prošnjo župana Pavla Klemenca, naj darujejo za gole in bose internirance, se je odzvalo 49 meščanov, ki so skupaj darovali 7.186 lir, kolikor je kdo zmogel, od 10 do 500 lir; najbolj velikodušna sta bila trgovka Katica Koren in tesar Jože Matko. Ko je občina primaknila 2.814 lir, se je nabralo deset tisočakov (po preračunu v današnjo valuto bi to znašalo okoli 3.400 evrov). Denar so nato postopno razdelili med 27 upravičencev, poleg prej naštetim internirankam še Ani Slamjak, Mariji Stariha, Pavli Wolf, Ines Skočir, Tončki Kohanič, Mariji Vrščaj, Francu Zupančiču, Mariji Zupančič, Katarini Vardjan, Frančiški Možina, Mariji Ameršek, Mariji Birkelbach, Matriji Grdiša, Ani Schweiger (vsi iz Črnomlja), Mariji Vrščaj in Mariji Mišica iz Loke ter Ani Vrščaj iz Lokev.

Ko so naslednjič delili pomoč, avgusta 1943, so imeli na voljo 4 tisoč lir, prejemnikov pa je bilo že 55; takrat je bilo med njimi tudi že nekaj izpuščenih internirancev iz Kanižarice, Jerneje vasi, Doblič, Rodin, Velike Lahinje, Stražnega vrha, Kočevja, Sel, Rožanca. To je bila poslednja takšna delitev pod italijansko okupacijo – mesec dni pozneje, 8. septembra 1943 je bila v Črnomlju – kot si je pribeležil Ivan Pirnat - še zadnja »italijanska kanonada iz Črnomlja v smeri Mavrlena. Kasno popoldne je bila objavljena kapitulacija Italije. Že nekaj ur pozneje so v Črnomelj vkorakali partizani. To je bilo na današnji dan pred 79. leti.

//Arhiv Slovenije v fondu 1790, Okrajno glavarstvo Črnomelj 1941–1945, hrani veliko gradiva tedanjih italijanskih oblasti, mdr. poimenske sezname darovalcev pomoči internirancem in najemnikov zaplenjenih hiš. V tem zapisu sem jih uporabila le nekaj. Spomine na vrnitev so mi pripovedovali nekdanji interniranci, takratni otroci. Dnevnik Ivana Pirnata hrani Zgodovinski arhiv Novo mesto. Za preračun takratnih lir v današnje evre sem uporabila konverter TUKAJ. //

Naslovna fotografija: Na fotografiji italijanski bunker, prizidan k hiši Matije Pezdirca, na vrhu današnje ulice Heroja Starihe. Interniranih je bilo 7 članov družine Pezdirc – oče Matija in mati Ana, hčerka Malči ter sinovi Bine, Jože, Jule, Marjan. Nasproti še danes stoji kovačija Planinčevih, od koder so 26. julija v internacijo odvedli mamo Rozalijo, očeta Jožeta, sina Toneta in hčerko Zalko. Sin Jože (Pepe) se je po naključju izognil internaciji in je živel s Perški, ki niso imeli otrok in so stanovali v Planinčevi hiši. (Foto: arhiv družine Todorovski).

Fotografija 2: Izsek iz občinskega dopisa, ki Črnomaljce vabi, naj darujejo za internirance, april 1943. (Dokument hrani Arhiv Slovenije, fond 1790)

Fotografija 3: Pri Planincih je na osvobojenem ozemlju po italijanski okupaciji delovala partizanska kovačija. Na fotografiji levo vidimo mestno štirno s pitno vodo, ki je stala na današnjem križišču Partizanske ulice in ulice Heroja Starihe. (Foto: FB Črnomelj fčasih, 9. 5. 2022).

Fotografija 4: Internirane so bile tiste črnomaljske družine, ki so imele koga pri partizanih. S kovačije Planinc v Črnomlju 106 je v hribe odšel sin Franc, ki je tragično umrl na Primorskem, 9. februarja 1945, v bunkerju pri Borštu. Takrat 22-letni Franc Planinc - Frenk je bil komandant zaledne enote Komande mesta Koper. Njegov štab se je skrival v naravnem bunkerju pod vasico Hrpeljci v koprskem zaledju Kopra. Ko so jih Nemci odkrili in ga po večurnem obleganju uničili, si je Frenk – raje, kot bi padel v roke nacistom – vzel življenje s strelom s pištolo. Pet članov je bilo zajetih, preživel je le eden. Na spletni strani Pokrajinskega muzeja Koper, od koder je fotografija Frenkove pištole, piše: »Hraber odpor je naredil vtis na nemškega poveljnika in je komandantu postavil častno stražo.« Pri Borštu se vsako leto spomnijo na ta dogodek, redki pa vedo, da je bil Frenk črnomaljskega rodu. Po njem nosi ime ulica v Ankaranu.
Več fotografij TUKAJ.