Črnomelj fčasih (176)
Peklenski julij 1942: Ta strašni rabski bič (Da se ne pozabi 8).
Piše Ilinka Todorovski.
Ko ga je tisto julijsko noč pred 80. leti iz sna zbudilo ropotanje, je 11-letni Jože Pezdirc prvič doživel smrtni strah: odprl je oči in skozi odprto okno je vanj s puško meril italijanski vojak. Internacija! Vsak od takrat interniranih otrok v sebi hrani svoj najtežji spomin. Večina pa si deli skupne spomine na pripeko, glad, žejo in ušivost, povodenj, kopanje v morju in kolonela z bičem.
Črnomaljski otroci se do odhoda v internacijo italijanskih vojakov niso bali, še najmanj Pezdirčev (Polčev) Jože, saj so imeli pri njih postojanko, k njihovi hiši so že kmalu po okupaciji prizidali bunker, pod kostanji pri bogatih Starihih so od njih vedno lahko izprosili kaj makaronov. Izkušnja internacije je otrokom prinesla nova spoznanja, a tudi strogo delitev: fašisti so bili strašni, kolonelo nečloveški, navadni vojaki pa niti ne.
»Tre per tre! Tre per tre!«, tri po tri, so otroke vojaki razporejali v jutranjo kolono, na poti v zaliv, na obvezno celodnevno kopanje. Na to obveznost v taborišču Rab imajo različne spomine: Cvetka Planinc zelo lepe, saj se je v bistrem morju lahko umila, naučila se je tudi plavati; Jože Pezdirc je plavati že znal, saj se je doma kopal pri Doltarovem slapu na Dobličici (Josip Doltar je bil njegov ded, mamin oče), v morju je užival, s poti tja in nazaj pa so mu ostale v spominu nezrele fige, ki so jih rabutali; Štefan Malerič si je zapomnil, da je bilo prijetno, saj so se fantički tam družili in igrali, vojaki pa so jih pustili pri miru, če so le ostali na kupu; Darka Čop, Francka Brodarič in Martina Badovinac pa se spomnijo tesnobe in groze –mame so jih skrivale pred vojaki, saj so se bale, da jih s kopanja ne bo več nazaj, da jim bo kdo kaj naredil, dekletca pa je v morju tudi vse strašilo, predvsem širjava in dno in trava, ki se jim je ovijala okrog nog.
Z internacije na Rabu se vsi spomnijo ušivosti (lasje so bili kar črni od gnid) in strašne lakote: "Kdor tega ni izkusil, ta ne ve, kaj je glad!" Zjutraj so dobili vodeno kavo s hlebčkom kruha, ne večjim od žemlje, za kosilo in večerjo pa »župo«, v kateri je plavalo toliko makaronov, riža, fižolov ali zeljnih listov, kot se jih je ujelo v zajemalko. Svoje »gavetke«, kot so rekli aluminijastim vojaškim posodicam, so polizali do čistega. Lačni in žejni otroci so kar naprej jokali, mame pa trpele! Hrepeneli so po kruhu. Paketi, če so prišli, pa niso bili le blagoslov: če se je kakšen otrok prenajedel prepečenca ali masti, je obležal, bruhal, zbolel, celo umrl.
V spomin na Rabu interniranih otrok so se za vekomaj vpisale poplave: štirikrat jim je ob močnem dežju voda prekrila slamnata ležišča v šotorih. Najstrašnejša pa je bila noč konec septembra, ko so doživeli pravi vesoljni potop: veter je podiral šotore, voda, ki se je na kamporsko polje stekala z vzpetin, je iz minuto v minuto naraščala in otrokom segala čez kolena. »Ko si pogledal ven, je po tistih kanalih plavalo vse, kar si ji sploh mogoče predstavljati. Bilo je nekaj strašnega,« se spominja Olga Bahor. Slišali so se kriki: »Potopilo nas bo! Gorje, tonemo!«. Matere so pograbile otroke in več tisoč žensk, otrok, starcev se je pognalo v beg, proti izhodu v taboriščni žici. Vojaki so že odpirali vrata, ko se je pojavil taboriščni poveljnik, kolonelo, in jih napodil nazaj. Brez milosti! V blatu so mokri preždeli noč in - tisti, ki so preživeli - dočakali sončno jutro.
Kolonelo se jim je v spomin vtisnil kot orjaška figura na konju, ki je švistal s svojim tankim bičem, strahom in trepetom internirancev. Kdor se mu ni dovolj urno umaknil, ko je jezdil med šotori, ga je ošvrknil z njim in kričal: Umaknite se živali neumne!
Rabskemu taborišču je Vincenzo Enzo Cujuli poveljeval do poslednjega dne, do kapitulacije Italije, septembra 1943, ko so ga razorožili in slekli interniranci. O njegovi smrti sta se ohranili dve razlagi: na barki, s katero so ga peljali na kopno, naj bi si sodil sam, ali pa so to storili maščevalci. Kaj natanko se je zgodilo, so tisti, ki so bili zraven, odnesli s seboj v grob.
Preživeli taboriščniki so preprečili, da bi ga pokopali v skupinski grob internirancev. Z roba kamporskega polja, kamor so ga naposled pokopali, so Cujulieve posmrtne ostanke l. 1971 prenesli na jug Italije, v grobnico padlih italijanskih vojakov. Junakov?
Ko grozodejstva prekrije pozaba, se začne revizija zgodovine.
//Podrobnosti o Cujulievi aretaciji je zapisal Božidar Jezernik v knjigi Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med 2. svetovno vojno (str. 213–216). Spomine na kolonelovo brezsrčnost, povodenj, lakoto ter rabski preplet življenja in smrti je leto po koncu vojne zapisala pisateljica Manica Komanova, tudi sama interniranka, v knjižici z naslovom Rab.//
Danes ob 16. uri je bila na spominskem pokopališču v Kamporju slovesnost ob 79-letnici osvoboditve taboriščnikov in razpustitve italijanskega koncentracijskega taborišča.
Naslovna fotografija: Kolonelov rabski bič hrani Muzej novejše zgodovine v Ljubljani in je na ogled v muzejski stalni zbirki. Leta 1953 ga je prinesel takratni ravnatelj Janko Jarc, zgodovinar in tudi sam interniranec (v Monigu in Gonarsu). Po italijanski kapitulaciji je odšel v partizane in postal arhivar pri Znanstvenem svetu SNOS, zametku današnjega muzeja. Janko Jarc se je sicer rodil v Črnomlju in je bil vnuk Josipa Doltarja (več o tem v mojem članku O Miranu in Janku, dveh Jarcih, ki nista bila brata ali knjigi Josip Doltar in Črnomelj).
Fotografija 2: »Mislite si človeka, ki je nepošten do skrajnosti, ki ima namesto srca kamen v prsih, ki je povrh tega še pohoten, zloben, grabežljiv in krvoločen kot sestradan volk. Taka zver v človeški podobi je bil na Rabu naš vrhovni poveljnik kolonelo (colonello – polkovnik).«
Tako je Vincenza Cujulia, ki je po taborišču paradiral na konju in z bičem v roki, opisala pisateljica Manica Komanova, tudi sama interniranka. Njeno knjižico z naslovom Rab je ilustriral Jože Kos.
Fotografija 3: Muzej novejše zgodovine v Ljubljani hrani tudi kolonelovo kapo s srebrnimi našivi, ki je - tako kot bič – na ogled v stalni muzejski zbirki. (Fotografiji obeh muzejskih predmetov sta iz MNZ).
Fotografija 4: O Cujulievem poslednjem počivališču v Apulji, na italijanskem vojaškem pokopališču pri Bariju, je prvi pisal Sandor Tence v Primorskem dnevniku, lani poleti, v člankih: Poveljnik Raba ne zasluži spoštovanja (od tam je fotografija) in Bič opozarja na trpljenje na Rabu. Priporočam v branje!
»Poveljnik Raba ne zasluži spoštovanja«
Galerija
Vir: Črnomelj fčasih
Zadnji blogi
Poglejte tudi
