Črnomelj fčasih (175)

Peklenski julij 1942: Fašistične igre lakote – ljudje stradali, paketi propadali (Da se ne pozabi 7)

Piše Ilinka Todorovski.

»Ampak to se mi čudno vidi, da dobeden ne piše, če kaj dobi,« je svojemu prijatelju Stanku Šprajcerju v internacijo pisal Tone Planinc. Tako kot drugi Črnomaljci ni mogel razumeti, zakaj so se paketi, ki so jih pošiljali internirancem, vračali neodprti, in zakaj so od internirancev namesto zahvale prejemali dopisnice s klici na pomoč: Umiramo! Zakaj nam ne pošljete vsaj kruha!

Prve taboriščne dopisnice so v Črnomelj začele prihajati konec oktobra 1942, več mesecev po internaciji. Šele jeseni so namreč na Rabu, kjer je pristala večina Belokranjcev, sploh dobili možnost pisati in odposlati pošto. A je ta potovala po polžje – sprejem, pakiranje in cenzura so jo zadrževali na otoku, pretrgane poti in zaprti poštni uradi pa na poti do svojcev.

Ko so dopisnice prispele, Belokranjci niso omahovali niti trenutka: po navodilih, ki so jih prebrali v časopisih, kaj in koliko je sploh dovoljeno poslati internirancem (en paket mesečno, v teži največ 5 kg na osebo), so v škatle zlagali prepečenec, redko belega, saj se je večinoma dobil le iz zmesne moke, prežgano moko v masti, košček trdega sira ali prekajenega mesa, tobak, kakšno liro. Odtrgali so si od ust, saj tudi sami niso imeli.

Davčni uradnik in ljubiteljski fotograf Ivan Pirnat, ki je med vojno pisal dnevnik, je beležil nered na črnomaljski pošti:

7. nov. 1942. Na poštnem uradu veliki kupi paketov za internirance, kateri so se pričeli javljati.

27. nov. 1942: Na pošti sprejeli 247 paketov za naše internirance.

30. dec. 1942: Kmeti nosijo pakete z živili in čakajo v vrsti.

11. jan. 1943: Dosedaj je prihajala pošta od internirancev z 2 – 3 mesečno zamudo, v januarju pa so karte hodile le par dni. Interniranci obupno prosijo za hrano. Jezijo se, da od doma ne pošiljajo paketov, a koliko jih je bilo poslanih.

Pismo, ki ga je prijatelju Stanku Šprajcerju v internacijo poslal Tone Schweiger, o občutkih Črnomaljcev pove vse:

»Čudim se, kako to, da mi nič ne pišeš, ko vendar smo bili prijatelji skoz in skoz, vsaj tako mislim, ali pa sem se Ti kaj zameril. Sam sem že večkrat mislil, kako to, da mi ne pišeš. Kadar je prišel pismonoša k mami, sem se razveselil, da si mi Ti pisali, ali na žalost ni bilo nič. Dragi Stanko. France Papežev Ti je poslal 27/1 43 en paket in je prišel 3. marca nazaj. Jaz sem Ti poslal pa spet paket 3. februarja, sedaj ne vem, ali ga si dobil ali ne. Ako ga si dobil, mi piši, da bom vedel. Potem Ti bom poslal spet drugega. Zdaj Ti pa tako povem: ljudje bi poslali vsak nekaj, ali veš, da je težko pošiljat, ko vi, ki ste tam, ne dobite. Saj veš, da paket precej stane. Da ne boš narobe razumel, ne gre za to, koliko stane, ali škoda, ako ne dobiš Ti. Potem nimaš nič Ti in ne jaz.«

Kaj se je dogajalo s paketi? V taborišču na Rabu se zanje sprva nihče od uprave ni brigal! Kopičili so se v skladišču, kjer so se živila kvarila ali pa so jih napadle podgane in miši.

Novembra je prispelo okoli 12 tisoč paketov, njihova počasna delitev pa se je začela šele v drugi polovici decembra. Ker seznamov internirancev praktično niso imeli (takrat je bilo tam že 11 tisoč ljudi), so brez nekega reda klicali imena, kot so jih pač prebrali na zavoju. Kdor ni slišal ali zmogel priti ponj, je ostal praznih rok, paket je romal nazaj. Med opeharjenci so bili predvsem interniranci, ki so onemogli, bili med delitvijo v bolnišnici ali pa premeščeni drugam. Najverjetneje je bilo tako tudi s paketi za Stanka Šprajcerja, ki so ga premestili v taborišče Visco.

Na Rabu se je nekaj reda vzpostavilo šele konec decembra, ko so pravico do delitve paketov dobili interniranci sami. Iz nekaterih, ki so bili blizu hrane, pa sta stradanje in nevzdržne razmere izvabili tudi najslabše v človeku: prisvajali so si pakete, po katere nihče ni prišel, ali tiste, ki so se glasili na imena, podobna njihovim. Z hrano so prekupčevali ali pa poskrbeli, da njihovi najbližji niso tolkli najhujše lakote.

Tega jim drugi interniranci niso mogli odpustiti. Godrnjali so, se o krivicah pogovarjali in kuhali jezo do vseh, ki so bili na boljšem od njih. Ljudje so bili tako sestradani, da so njihove predstave o pogoltnežih, goljufih in kradljivcih med delivci paketov, kuharji in skladiščniki dobivale mitološke razsežnosti: ohranile so se pripovedi o bakanalijah, ki da so si jih privoščili posamezniki, čeprav jih nikoli nihče ni videl.

Kar je nedvomno res, je, da hrana, ki so jim jo pošiljali domači, velikokrat ni prišla do njih. Po vojni so ocenili, da je v taborišče na Rabu v celotnem obdobju njegovega delovanja (od julija 1942 do septembra 1943) prispelo kakšnih 70 tisoč paketov, razdeljenih pa je bilo okoli 55 tisoč. Še en obraz fašističnih iger lakote.

//Podatki o paketih v rabskem taborišču so iz knjižice Rab, živa priča »kulture in civilizacije« italijanskega okupatorja, ki je izšla l. 1953 v Mariboru. O doživljanju internirancev je v poglavju o prehrani podrobno pisal Božidar Jezernik (Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med 2. svetovno vojno, Ljubljana, 1997). Dnevnik Ivana Piranta hrani Zgodovinski arhiv v Novem mestu, pismi Stanku Šprajcerju pa hčerka Marija Miam Šprajcer, por. Pezdirc, ki se je v taborišču rodila.//

//Marija Pezdirc in Tončka Planinc, ki sta na svet prišli septembra 1942 na golih tleh v taboriščnih šotorih na Rabu, bosta te dni praznovali 80. rojstni dan. Ob tem lepem jubileju jima iskreno čestitam.

//Navdušujoče je, da je med nami še toliko nekdanjih internirancev, ki so italijanska koncentracijska taborišča doživeli in preživeli kot otroci, v svojih najnežnejših letih. Vsi, s katerimi sem v stiku, ohranjajo življenjsko vedrino in so skoraj brez izjeme pripravljeni deliti svoje spomine na tisti kruti čas. Poleg zgoraj omenjenih Marije Pezdirc in Tončke Planinc so to še Drago Jerman, Štefan Malerič, Franc Šprajcer, Jože Pezdirc, Cvetka Planinc, roj. Pezdirc, Olga Bahor, roj. Stariha, Darka Čop, roj. Šimec in Francka Brodarič, roj. Klemenc (vsi iz Črnomlja), Martina Badovinac, roj. Brodarič iz Metlike ter Jule Kavšek, Zlata Bižal in Franc Janež iz Poljanske doline oz. Kočevskega. Morda pa še kdo, za katerega ne vem. //

Naslovna fotografija: Ob paketu s hrano za internirance stojita sestri Bogdana Dana Urh (levo) in Mila Urh (desno). Dekleta med njimi nismo uspeli prepoznati, prav tako ne vemo, kje in kdaj natanko je nastala fotografija. Hrani jo Tomislav Urh.

Fotografija 2: Pismo, ki ga je Stanku Šprajcerju v internacijo poslal Tone Schweiger, kovač iz Črnomlja 151 (kovačija je stala nasproti Cimermanov, zdajšnja Zadružna 2). Iz osebnega arhiva Marije Mime Pezdirc.

Fotografija 3: Pismo je odobrila fašistična cenzura.

Fotografija 4: Pismo Toneta Planinca iz Krštine interniranemu prijatelju Stanku Šprajcerju. Hrani ga Stankova hči Marija Mima Pezdirc. (V prvotni objavi je bilo netočno zapisano, da je stanku pisal kovač Tone Planinc. To ne drži, saj je bil Tone takrat prav tako v internaciji. Za napako se avtorica opravičuje.)